Vipava
Ko sem kot tajnik Slovenske izseljenske matice dolga leta sodeloval s izseljenci širom sveta, je bila ena izmed stalnih tem – razgovori o rojstnem kraju, ki so ga zapustili ko so odšli v tujino. Ti odhodi, posebej tisti, ki trajajo dolgo oziroma se njihov povratek stalno odmika, so skorajda temelj vseh izseljenčevih razgovorov.
Sam sem prav preko takšnih razgovorov, dodatno spoznaval posamezne kraje v Sloveniji. Tudi v specializirani reviji Rodna gruda, smo vedno izpolnjevali želje izseljencev in objavljali fotografije različnih slovenskih krajev in vasi.
Ko danes gledam fotografijo Vipave fotografa Janeza Zrneca, ne vem , kdaj jo je posnel. Mislim, da je od tega že vsaj 40 let. V času njenega nastanka je bil to čas zime. Glavni trg v Vipavi se sicer ni veliko spremenil. Mislim, da skorajda nič. Le da pred gostinskimi lokali nekoč ni bilo navade, da bi bile pred njimi mize in stoli. Kaj je razlog temu ne vem. Morda proti kadilski zakon, ki je bil sprejet pred nekaj leti in je v osnovi spremenil kadilske navade v Sloveniji, kar je seveda prav. Kadilcem je omogočil, da so lahko ob konzumiranju pijače tako pokadili cigareto zunaj tudi v času mraza, znotraj lokala pa je to ¸bilo oziroma je strogo prepovedano.
Težko se mi je kar naenkrat spomniti imena izseljencev, ki so bili doma v Vipavi. Na hitrico se lahko spomnim treh: Doroteja Ljubičič, Karel Meze in Branko Petrič. Vsi so žal že pokojni. Vipavo so že davno zapustili in se naselili v Avstraliji.
Prav njim v spomin objavljam to fotografijo.
Kovček 