Od tod ….. so odšli – Sveto pri Komnu

Ko gledam fotografijo fotoreporterja Janeza Zrneca posneto v vasi Sveto pri Komnu na Krasu, se za začetek tega zapisa  ne morem odločiti s katerim stavkom bi pričel: ali z  »končno sem se vrnil domov« ali pa »žal mi je,  da tudi jaz, tako kot mnogi moji vrstniki, nisem odšel v tujino«.

Kraška vas Sveto pri Komnu je danes v Sloveniji najbolj poznana po cerkvi Sv. Tilna, ki je eden najpomembnejših spomenikov sakralne arhitekture v Sloveniji. Cerkev je  edinstvena zaradi njene osmero kotne ladje. Dežnikasta strešna konstrukcija, v cerkvi narejeni 1578 leta, sloni na enem samem stebru.

S Pariško mirovno pogodbo  je bila Primorska 15. septembra leta 1947 priključena Jugoslaviji. Na spletni strani »Kamra« sem našel lep zapis Magdalene  Jazbec Maček o dogajanju v Svetem tistega časa:

»Jesenski večeri na Krasu so bili v pričakovanju trgatve doma in na Vipavskem. Večerna druženja so pred kalono na cesti pod murvo privabila otroke in odrasle. Otroci smo se lovili, odrasli so sedeli na hrastovem hlodu in modrovali. Skrbelo jih je, kako bo v novi državi. Na obrazu mojega nonota sem videla solzne oči. Zamrmral je: »Kam bomo zdaj šli, nimamo ne Trsta ne Gorice«. Meseca avgusta sem se še kopala v slovenskem morju pod Nabrežino. Do morja vodi strma pot, polna stopnic mimo teras zasajenih z vinsko trto. Meja se je premaknila na zahod, moja vas se je znašla za železno zaveso. Svečanom ni bilo lahko. Nepropustna meja jim je vzela Trst in Gorico in spraševali so se, kam zdaj? Mladina, ki ni bila več šoloobvezna, je zapuščala vas, ilegalno je bežala v Italijo, mlajši pa so hodili v šole doma, saj so v Komnu odprli nižjo gimnazijo. Po končani nižji gimnaziji so odhajali v srednje šole daleč od doma in se niso vračali, ker v domačem kraju ni bilo zaposlitev. Tako se je vas praznila in starala. Običaj praznovanja šagre ni zamrl. Vsakoletno praznovanje so prenesli na nedeljo. Zgradili so trajno betonirano plesišče, kjer se je zbiral, družil in spoznaval mladi rod. Kramarje iz Benečije in Furlanije so zamenjali krošnjarji in škafarji iz Črnega vrha in Predmeje, ter Ribničani s suho robo, Tolminci so prodajali sir. Kasneje je postala meja z Italijo s prepustnicami prehodnejša. Enkrat tedensko so domačini lahko odnesli omejeno količino pridelkov skozi carino znancem v Italijo. S tem je življenje postalo lažje. Začela je prihajati moderna, razmeroma poceni plastika, izrinila domače krošnjarje in z njimi tudi semnja za praznik šagre ni bilo več.«

Seveda pa je v tistem času mnogo, ne samo Svečanov, zapustilo svoje rodno ognjišče. Večina, ki jih je odšla je upala, da se bodo nekoč vrnili. Povratkov pa je bilo zelo malo. Tudi , Boris Cotič ,kateremu v spomin,  objavljam ta tekst, je leta 2010 umrl v Avstraliji.

In če se povrnem na Zrnečevo fotografijo na začetku tega zapisa: možak na njej bi lahko bil rojen  26. aprila 1920 kot je bil rojen Boris Cotič, toda  v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je ostal v vasi in obdeloval skromne vinograde in ob tem delal v Aluminju Komen. Ni tako kot Cotič odšel najprej v Trst in nato v Avstralijo in od tam sanjal o Svetem, saj ga nikoli več ni obiskal – za vedno je ostal v Avstraliji. Tako, da ob nedeljskih popoldnevih možak ni mogel priti na obisk k Borisu Cotiču.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s