V Južni Avstraliji, na polotoku Eyree na obali Bostonskega zaliva leži mesto Port Lincoln. Leta 2019 je štelo nekaj manj kot 20.000 prebivalcev in je največje mesto na območju Zahodne avstralske obale. Leži približno 280 km zračne linije, od glavnega mesta države Adelajde oziroma 646 km po cesti. Mesto slovi po tem, da v njem živi največ milijonarjev glede na število prebivalcev v Avstraliji. Prebivalci se tudi radi pohvalijo, da so “Avstralska prestolnica morskih sadežev”.
Zato ni slučaj, da je glavna aktivnost v kraju prav ribištvo. Gojenje tun za japonski trg je bil glavni razlog, da je v Port Lincolnu danes sedež največje avstralske komercialne ribiške flote. Mesto z okolico ima uspešno ribogojno industrijo, ki goji predvsem: južno modro plavutno tuno, ostrige in morske konjičke ter jastoge. Tu v Port Lincolnu so izdelali tudi super plovilo. Ladja »Tacoma« je bilo prvo, povsem v Avstraliji, izdelano plovilo za ribolov tunov. Začetnik te uspešne ribiške zgodbe v Port Lincolnu pa, so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, bili potomci hrvaških izseljencev družine Lukin iz Dalmacije na Hrvaškem. O njihovi zgodbi bi bilo vredno zapisati kaj več, toda o tem kdaj drugič.
Pri tej tvrdki »Dinko tuna« je bil tudi zaposlen Slovenec Srečko Kropej. Prav njegova zgodba, ki sem jo izvedel od Rože Franko iz Port Lincolna, in jo je objavila v reviji Misli 1995 /11 je razlog, da pišem ta prispevek.
Ko je Srečko plul na eni izmed Lukinovih ladij na odprtem morju, se je zgodila nesreča in v njej je izgubil življenje. Postal je ena izmed žrtev morja , ki ne bi imel spomenika. Žal do takrat Srečko ni bil edina žrtev morja. Samo v Port Lincolnu je kar preko 50 ribičev oziroma pomorščakov izgubilo življenje na morju.
Srečko je bil poročen z Avstralko, kruh pa je sebi in svoji družini služil kot član ribiške posadke dalmatinske družine Lukin. Veliko mož v Port Lincolnu je zaposlenih v ribarstvu, to pa pomeni nevarnost na morju, ki od časa do časa zahteva svojo žrtev. Te žrtve so žal prepogoste in kar preveč družin žaluje za njimi. Do nedavnega ti svojci niso imeli mesta kamor bi s hodili, če so se želeli srečati z svojimi dragimi, ki jim jih je vzelo morje.
Leta 1994 se je mestni svet in tukajšnja ribiška podjetja domenili, da postavijo vsem preminulim na morju v spomin znamenje, ki bo obenem čast mestu in v tolažbo nesrečnim družinam. Saj mnogi nimajo niti groba, ker so bila trupla pokopana v morskih globinah in jih niso nikdar našli.
Za uresničenje ideje je bil izbran tukajšnji kipar Marijan Bekič, po rodu Dalmatinec. Lokacijo spomeniku so izbrali ob morju , v tako imenovani “Marini”, kjer se praviloma ustavljajo obiskovalci tega lepega pomorskega mesteca.
Spomenik stoji sredi parka avstralskega puščavskega zelenja in izžareva toplo usklajenost morja in kopnega. Kipar je hotel v njem predstaviti morske valove, morsko dno, ribe, gibanje morja… Obenem pa izraža lahko tudi trpljenje in žalost, bolečino sorodnikov in prijateljev, ki nestrpno in zaman čakajo na vrnitev svojih dragih… Rečeno je bilo, da je ta kip edini te vrste v Avstraliji. Za njim pa v parku lahko vidite dva velika groba kosa granita. Tu je doslej vklesanih 41 imen žrtev morja Port Lincolna- kraja, ribičev in mornarjev, od leta 1951 do danes. Iz fotografije je razvidno, da je Stankovo ime že dodano in kot zadnje vklesano v granit. A od takrat že dve novi imeni čakata, da povečata vrsto nesrečnih žrtev morja. Ne bo veliko let, pa bodo parku morali dodati še eno granitno skalo za nova imena…
Avtor – kipar Marijan Bakić , doma sicer iz Dalmacije, je o svojem ribiškem spomeniku , hrvatski predsednici Kolindi Grabarić ob njenem obisku v Port Linconu leta 2016 povedal: Spomenik sem zgradil iz podarjenega granita Zahodne obale .Na oblikovanje spomenika so vplivali ljudje, ki sem jih srečal tu v Port Lincolnu in so izgubili svoje ljubljene na morju.
V spomenik sem želel vključiti njihov občutek neskončnega čakanja in upanja. Kamnine, na katere so vklesana imena, predstavljajo oceanske valove in odražajo ostrost ribiškega posla. Skulptura prikazuje tesnobe družin in prijateljev, ki so izgubili bližnje na morju. Sprednji del skulpture predstavlja družine, ki zaskrbljeno gledajo na vhod v pristanišče, da bi prvič ugledale čoln z svojim dragim, ki se vrača. Na kopnem kaže žalostne obraze žensk v žalosti, saj vedo, da svojih ljubezni ne bodo nikoli več videle. Okoli osrednjega spomenika so ležali raztreseni kamni z osebnimi imeni približno 50 mož in njihovih čolnov, ki so se iz Port Lincolna odpravili, da se ne bi nikoli več vrnili. Ribiški spomenik spominja na tiste, ki so se izgubili na morju.
Čeprav letos, mineva že 25 let, odkar so v marini Port Lincoln postavili spominsko obeležje ribičem, izgubljenim na morju, se njegov pomen za skupnost ni zmanjšal.
Ljudje, ki so pripomogli k njegovi postavitvi, pravijo, da bodo imena, vtisnjena v spomenik za vedno ostala v spominu živih. Ross Haldane, ki je bila ena izmed iniciatorjev obeležja, ki je vzpostavila spomenik, je dejala, da je motiv, da se tistim, ki ostanejo, dodeli mesto za žalovanje.
Povedala je, da tisti, ki so se izgubili na morju, nimajo nagrobnih spomenikov. »Mnogi Avstralci imajo sorodnike, izgubljene v bitkah ali na morju in Avstralska družba postavlja spomenike, ki postanejo kraji stalnega poklona. “Njihove družine so vedno hvaležne, da so se na njihove bližnje spomnili.
Letos bo minilo 35 let, odkar je Diana Mislov izgubila zaročenca Denisa Longina, ko je čoln, na katerem je lovil Alan, potonil ob obali Portlanda. Njegovo ime je skupaj z očetom Vinkom Longinom in Andrewom Hallidayom med imeni, vtisnjenimi v granit pri spominskem obeležju. Povedala je, da je skozi leta obiskala spominsko obeležje in tam iskala tolažbo. Dejala je, da je kipar opravil “čudovito delo”, ki odraža tesnobo in žalost tistih, ki so ostali, ko se je nekdo, ki ga imajo radi, izgubil.
“To je izjemen spomenik, zlasti za družine ribičev, katerih trupel ni bilo mogoče dobiti.”
Kovček 