Za razliko od večine zahodnoevropskih držav, kjer Slovenci živijo relativno strnjeno okoli večjih industrijskih mest, lahko v Švici šele leta 1969 najdemo tako skupino. V okviru Kluba jugoslovanskih državljanov v Švici s sedežem v Zürichu je v mestu Amriswil blizu Bodenskeg jezera leta 1968 zaživela posebna, povsem slovenska podružnica. V tem jugoslovanskem klubu je poleg slovenske podružnice, delovalo še 17 ostalih iz različnih predelov Jugoslavije.
Prav slovenska je bila tudi najaktivnejša. Večino njenih članov so predstavljali delavci zaposleni v tamkajšnji tovarni konfekcije ESCO Gre za naše tekstilne delavke ( večino so dekleta),ki so bile zaposlene v Amriswilu, oddaljen približno dvajset kilometrov severno od znanega mest St. Gallen blizu Bodenskega jezera.
- Za ustanovitev slovenske sekcije jugoslovanskega društva sta imela največ zaslug Darij in Milena Košorok. V kratkem času sta z nekaj več kot stotimi Slovenci ustanovila in pričela z delom pravega slovensko kulturno umetniško društvo v tem delu Švice,
Njihova prva prireditev je bila v soboto 2. marca 1968. Dekleta so naštudirala in zapela venček narodnih pesmi, igralci so zaigrali šaljiv prizor. Slovenci, ki so v tem majhnem kraju sloveli kot povsem ne problematični delavci so na ta način le opozorili nase. Danes v Amriswilu živi približno tretjina tujih državljanov, tudi takrat je bilo tako. Velika večina jih je izhajalo iz Italije. Zato tudi ni slučaj, da je italijanščina drugi jezik v kraju. Kot zanimivost albanščina pa je danes že tretji govorjeni jezik v kraju. Na prvi prireditvi slovenskega društva jer sodelovala tudi domača –švicarska godba na pihala.
Maloštevilni Slovenci v kraju so bili veseli pozitivnih odmevov njihove prve prireditve. Zato so že naslednji mesec – 28.april 1968 so organizirali avtobusni izlet (42 oseb) na zabavno prireditev v Schaffhausen, kjer je prav tako delovalo slovensko društvo.
Njihovo stičišče oziroma zbirališče je bilo najprej v hotelu »Tell« kasneje pa v hotelu »Schwert« v Amriswilu. . V njem so uporabljali malo dvorano. Za večje prireditve pa jim je lastnik vedno dovolil uporabiti veliko dvorano. Pri firmi ESCO, kjer je delala večina članov odseka jim je vodstvo podarilo veliko knjižno omaro, kamor so postavili knjige, ki jim jih je podarila Slovenska izseljenska matica.
Odsek oziroma društvo je bilo v začetku izredno aktivno. V svoj krog so želeli vključiti čim več Slovencev. Tako jim je uspelo vanj vključiti 39 slovenskih deklet, ki so živele povsem odmaknjeno od ostalih Slovencev, v vaseh Dipoldsau in Widnau.
V prvih letih delovanja so se usmerili predvsem na tri glavne dejavnosti:
1.spoznavanje nove sredine . V ta namen je na primer Darij Košorok 17.januarja imel predavanje z diapozitivi z naslovom. «Švica in njeni kraji«
Neobvladovanje novega jezika je bila ovira za napredovanje v službi in sicer tako v materialnem kot tudi splošnem pogledu. Zato so se člani že januarja 1969 odločili, da odsek oziroma društvo organiziran tečaj nemškega jezika. Zanimanje zanj je bilo veliko, ki pa se je zmanjšalo potem ko niso uspeli dobiti ustreznega učitelja. Zanimivo je da, da lokalni sindikati in ostale institucije za organizacijo izobraževanja odraslih takrat niso organizirale takšnih tečajev. So bili pa navdušeni, da imajo tuji delavci voljo se učiti njihovega jezika in so jim bili pripravljeni tudi pomagati. V Švici je bil pred leti izdan učbenik za samostojno učenje nemščine, s katerim pa Slovenci niso bili najbolj zadovoljni. Še več bili so celo mnenja, da je slovenski učbenik »Nemščina ni težka« primernejši za njih. Pogrešali pa so pri slovenskem učbeniku ilustracije.
Februarja 1969 je stekel tečaj nemščine. Pripravljali so ga leto dni, vendar so zaradi finančnih problemov z predavatelji angažirali kar lastno članico, ki je dobro obvladala nemški jezik.
Organizirali so enodnevne izlete po Švici. Kot na primer izleta v znano smučarsko središče v Davosu ter izlet na otok Mainau v Bodenskem jezeru. Ter izlete na sankanje v Films
2.Ohranitev vsakovrstnih stikov s Slovenijo.
28.maja 1968 je takrat priznani pravni svetnik z Republiškega zavoda za socialne zadeve dr. Lev Svetek za člane imel posebno predavanje o švicarski delovni zakonodaji. Pogosto so organizirali konzularne dneve, kjer so s aktualnim , takratnim jugoslovanskim konzulom iz Züricha reševali konkretne primere oziroma probleme.
Radi so si ogledovali filme, ki so jih preko Slovenske izseljenske matice prejemali. Posebej jim je bil všeč film “Lucija” ter “Zbiralci perja” . Tudi film “Sončni Jadran” jih je dodatno vzpodbudil, da so praviloma vsakoletne poletne počitnice preživeli ob njem,
3.Negovanje slovenskega kulturnega izročila.
Tradicionalno radi so organizirali prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarju. Takrat so ga poimenovali “Prešernov dan”. Program so vedno sami pripravili in tudi izpeljali. Le v primerih, ko je Slovenska izseljenska matica z organizacijo gostovanja slovenske koturne skupine iz Slovenije, namenjeno delavcem na začasnem delu po zahodni Evropi , kot na primer turneja ansambla “Veseli Mariborčani” odvzela primat prizadevnega organizatorja.
Imeli so lastno folklorno skupino.
Večina, takrat živečih Slovencev v Amriswilu je bila zaposlena v konfekcijskem podjetju ESCO. Zato tudi ni slučaj, da jim je delodajalec, takratni lastnik g. Hess, podaril vso blago iz katerega so si sami sešili gorenjske in belokranjske narodne noše.
Prvi nastop so imeli 14 junija 1969. Pred 600 gledalci so doživeli velik uspeh. Nastopili so z gorenjskimi in belokranjskimi plesi. Glasbene posnetke so dobili od akademske folklorne skupine »France Marolt« iz Ljubljane, ki jih je pred časom tudi navdušila za ustanovitev lastne folklorne skupine. Sploh je bil »France Marolt« najbolj zaslužen za ustanovitev te skupine. Pred prvim nastopom jih je vadil tudi eden izmed njihovih članov iz Ljubljane.
Slovenska folklorna skuina je bila kar nekaj let slovenski »ambasador« v tem delu Švice. Bili so priljubljeni, ne samo med drugimi slovenskimi izseljenskimi društvi ampak tudi med samimi Švicarji . Žal je bila kritična masa tam živečih Slovencev premajhna, da bi folklorna skupina obstajala daljši čas. Delovne in družinske obveznosti članov in članic so bile prevelike, in folklorna skupina je leta 1973 prenehala nastopati.
V letu 1972 ko so vstopili v peto leto delovanja se je začela reorganizacija jugoslovanskega društva, kjer je bila slovenska podružnica ena izmed najaktivnejših. Istočasno pa je v tem letu, zaradi odhoda nekaterih članov domov prenehal delovati njihov narodno zabavni ansambel . Zaradi pomanjkanja pevcev pa je z vključitvijo pevk prerastel iz moškega v ženski pevski zbor. V tem letu je začela upadati aktivnost tega slovenskega društva.
Še vedno pa so bili zelo aktivni, navkljub temu, da so se nekateri člani že začeli vračati v Slovenijo, nekateri pa so se selili po Švici. Tako je 12.maj 1973V hotelu Schwert je nastopal kvintet Albatros Rudija Pernata iz Solothurna .V sestavi: Rudi Pernat – kitara, Adi Krček-violina, klarinet Hine Grassi-orgle in harmonika ter Peter OverayI –bobni, ter pevka Metka Pernat.
V Amriswilu so imeli tudi slovensko dopolnilno šolo.
4.maja 1974 so v Amriswilu ustanovili novo slovensko dopolnilno šolo. Pouk se je odvijal vsako soboto od 14 do 17 ure v prostorih šole na Nordstrass. V šolo se je prijavilo 15 učencev iz St. Gallema, Kreuzlingena, Arbota in Amriswila. Poučevala pa je Milena Lukačeva iz St. Gallena.
Slovenci iz Amriswilu, katerih ne smemo pozabiti:
Ko gledamo nazaj v preteklost, v zlate čase dobre organiziranosti Slovencev v Amriswilu, ne smemo pozabiti na tiste, ki so žrtvovali svoj prosti čas za razvoj društva, ki jim je veliko pomenil. Vem, da je zelo nehvaležno pisati spiske aktivnih članov, posebej še, če pred seboj nimaš ustreznih dokumentov. Teh ni več oziroma jih sploh nikoli ni bilo. Ampak vseeno poizkusimo, mogoče me bo kdo dopolnil.
Najaktivnejši člani slovenske skupnosti v Amriswilu so bili: Dari in Milena Košorok, Brigita Štebih, Tatjana Kompan, Anton Rupnik, Stane Volk, Mira Gajšek, Petra Kozjak, Kristina Kušar, Tereza Barišič, Jože Frelih, Peter Smole, Tone Slemšek,
Kovček 