Na tisoče, brez pretiravanja, slovenskih grobov leži širom velike Avstralije. Veliko jih je skrbno vzdrževano, stalno obiskano. Slovenci in Slovenke, ki so tam pokopani niso izginili iz spomina domačih, prijateljev, znancev. Nekaj pa je tudi takih, ki so v daljni Avstraliji umrli ne da bi zapustili naslednike. Živeli so sami čeprav niso bili osamljeni, vsaj v času svojega življenja ne. V svojem, največkrat prekratkem življenju niso zapustili veliko. Vse prevečkrat hitro izginejo iz našega spomina.
Pri svojem delu na Slovenski izseljenski matici sem jih kar nekaj srečal. Vedno bolj sem prepričan, da si studi oni zaslužijo, da ostanejo v našem spominu. Za večino izmed njih ne razpolagam niti z fotografijo še manj z kakšnim njihovim dosežkom, ki bi jih vključil v zgodovino slovenskega izseljenstva, toda kljub vsemu moramo o njih govoriti. Tudi zato, da bi na njih pomislili tisti, ki so jih poznali in jih tako, vsaj za hip, iztrgali iz pozabe.
Novembra 1967 se je med Slovenci v New South Walesu v Avstraliji hitro razširila novica, da je umrl, takrat poznan, Miloš Bratoš, doma iz Velike Pristave pri Pivki. V Avstraliji, točneje v New South Walesu je živel 10 let. Bil je neporočen . Delal je po različnih podjetjih v NSW. Nekaj mesecev pred smrtjo se je prijateljem potožil, “da mu slabijo živci”.
Konec oktobra je nekega jutra na vse zgodaj odšel z avtom na pot, rekel je, da misli iti v Como in od tam morda proti Western Australiji. Mesto Coma je bilo takrat središče velikega avstralskega projekta “Snow mountiy” in tam so takrat potrebovali veliko delavcev različnih profila. Tako, da ta cilj ni bil ničesar posebnega za tisti čas.
Prijateljem se ni javil. Po nekaj tednih, sredi novembra pa je policija začela iskala sorodnike in znance s poročilom, da so našli fanta mrtvega nekje pri Norsemanu, kakih 120 milj južno od Kallgoorlieja, W.A. Milan je ležal blizu svojega avta. Okoliščine niso kazale, da bi bil žrtev ropa ali česa takega. To je bilo 11. novembra. Policija je iskala sorodnike, zlasti brata Ivana v Wollongongu, pa se nihče ni oglasil. Milana so nato pokopali na katoliškem pokopališču v Norsemanu 14. novembra in sporočili vso zadevo zastopstvu jugoslovanskih oblasti. Milan je bil od leta 1959 do smrti reden naročnik in plačnik našega glasila Rodna gruda.
Kovček 