Na tisoče, brez pretiravanja, slovenskih grobov leži širom velike Avstralije. Veliko jih je skrbno vzdrževano, stalno obiskano. Slovenci in Slovenke, ki so tam pokopani niso izginili iz spomina domačih, prijateljev, znancev. Nekaj pa je tudi takih, ki so v daljni Avstraliji umrli ne da bi zapustili naslednike. Živeli so sami čeprav niso bili osamljeni, vsaj v času svojega življenja ne. V svojem, največkrat prekratkem življenju niso zapustili veliko. Vse prevečkrat hitro izginejo iz našega spomina.
Pri svojem delu na Slovenski izseljenski matici sem jih kar nekaj srečal. Vedno bolj sem prepričan, da si studi oni zaslužijo, da ostanejo v našem spominu. Za večino izmed njih ne razpolagam niti z fotografijo še manj z kakšnim njihovim dosežkom, ki bi jih vključil v zgodovino slovenskega izseljenstva, toda kljub vsemu moramo o njih govoriti. Tudi zato, da bi na njih pomislili tisti, ki so jih poznali in jih tako, vsaj za hip, iztrgali iz pozabe.
24. decembra 2012, je v Milduri v Victoriji umrl MILAN STANIČ. Doma je bil iz Brestovice na Krasu, kjer se je rodil 17. avgusta 1926. V družini je bilo šest otrok, štiri dekleta in dva fanta. Ko je bil star šestnajst let, so ga Italijani vpoklicali v vojsko. Pozneje je prišel v roke Nemcem, ki so ga odpeljali v taborišče. Pred koncem vojne pa je bil še pri partizanih. Leta 1949 se je odločil za pobeg od doma; srečno je prišel v Trst, od tam pa leta 1950 v Avstralijo. Za nekaj let se naselil v Melbournu, zatem pa je odšel v Adelaido, ker je imel tam več znancev. Za približno dvajset let se je pridružil tistim, ki so si služili kruh z iskanjem opalov. Nato se je preselil v Milduro, kjer se je preživljal z obiranjem grozdja. Nazadnje je zbolel in 24. decembra 2012 umrl. Med drugim zapušča sestro Darinko, poročeno Červinski
Kovček 