Življenjska zgodba  Brica Jožeta Zorzuta (1895-1975) v »zlati« Avstraliji.

Zanimiva je življenjska zgodba Jožefa Zorzuta . Rojen je bil 1895 na samega novega leta dan v Vipovžah v Goriških Brdih na sliki .Tam so mu tekla mlada leta ob okopavanju vinogradov, trgatvi, toplem poletju in mili zimi. Devetnajstleten je bil malo pred začetkom prve svetovne vojne »potrjen« in je štiri leta služil cesarja na več frontah,  kjer je pretrpel dosti pomanjkanja in celjenja ran po različnih lazaretih. Ko je vojna končala, si je v domačem kraju izbral za življenjsko družico Briko Veroniko Strehar, s katero sta imela pet otrok.  Da bi si izboljšal položaj pod pritiskom fašistične Italije, je hotel zase in za družino poiskati srečo. Dvaintridesetletni Jože je vzel bridko slovo od mlade žene in majhnih otrok, ter se pogumno podal v Avstralijo.

V tistem času je večina Bricev, ki so se odločili za izseljenstvo odšla: ali v Južno Ameriko ali Egipt. Malo je bilo takih kot Jožef, ki so si  izbrali daljno  Avstralijo.  Upal je, da mu bo prav oddaljenost tega kontinenta prinesla srečo. Toda kot gozdarju in kasneje kot rudarju mu sreča ni bila  naklonjena.

Domotožje ga je priganjalo domov, toda sram  ga je bilo, da bi se vrnil v Brda praznih rok. In moral je dalje vztrajati v Avstraliji. Ko je prišla druga svetovna vojna, so ga oblasti, kot italijanskega državljana poslala v taborišče ker se ga je bala.

Ob koncu vojne pa se je zopet zagnal v zlate rudnike, kjer je računal da mu bo sreča le naklonjena.. V tem času pa so se v Avstralijo preselili trije njegovi  otroci: Rudi, Oskar in Mercedes. Tudi žena se jim je pridružila, a  se je morala zaradi klime, ki ji  ni odgovarjala, po dveh letih vrniti domov. Šele leta 1975 so jo vsi trije otroci skupaj  s svojimi družinam obiskali.

Jože, sedaj že ostareli, se jim na  obisku v staro domovino ni pridružil. Še  vedno po njegovem ni imel  dovolj denarja, s katerim bi domačim po dolgih desetletjih bivanja v tujini dokazal, da je bila njegova odločitev za bivanje na tujem pravilna. Še naprej se je  trudil, da bi se mu prikazala tako željena in  vabljiva zlata zrnca. Toda sreča ga ni in ni hotela uslišati. V pustinjski Gvvaliji-Leonori je tolkel skale, da bi se zasvetilo zlato, pobiral in pral pesek, pa več zaslužil s prekupčevanjem starega železa ter steklenic kot pa z zlatom . Upravljal je tudi skromen hostel za brezdomce. Le sreča ni hotela pod streho.

Namesto nje je s starostjo prišla bolezen — tik pred 0dločitvoijo, da se le vrne  v ljubljeno a tako daljno domovino je hudo zbolel. Moral je v bolnišnico. Ko je v  Gvvaliji-Leonori   avgusta 1975 osamljen trpel se je sin Rudi ravno vrnil z družino iz obiska v  Evropi: Takoj ko je prejel telegram , da je oče zelo slaboten se je z družino odpravil na 400 kilometrov dolgo pot. Oče jih je prepoznal in z obličjem ter kretnjam je izražal svoje zadovoljstvo nad obiskom . Še isti večer sta mu Rudi in snaha Marija zatisnila trudne oči. Bilo je 26. avgusta 1975. Jožeta so pokopali  v rdeči, vroči tuji zemlji, kjer je iskal življenjsko srečo s hrepenenjem po družini in domovini v srcu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s