5. Slika :Vedno bolj in bolj so se vraščali v novo okolje. Primer Avgust Černologar

Z vsakim letom življenja v novem okolju so se Slovenci, živeči v Splitu , korak za korakom,  vklapljali v novo sredino. Večina jih je živela v modernih stanovanjskih naseljih Splita. Tu jih je večina dobila, upoštevaje razmere v Dalmaciji, oziroma Hrvaški, lepa stanovanja. Niso jim bila dovolj . Plavi Jadran je imel  svoj čar. Mnogi so se morju in ribolovu posvečali z vsem svojim srcem.

Toda Slovenci pa kot Slovenci so radi živeli tudi v naravi. Vleklo jih je k hribom. V okolici  Splita jih ni bilo malo. Res je, da so bili drugačni kot v Sloveniji, manj zeleni, toda kar visoki in nudijo lep, ­enkraten pogled na  Split z bližnjimi otoki. Mosor s svojimi 1435 metri šteje za dalmatinski Triglav. Mnogi, če ne celo vsi Slovenci iz Splita ga radi obiskujejo. Toda enega izmed njih je še posebej prevzel  Gorenjca Avgusta Černologarja.

 Eden od razlogov mojega pisanja je tudi ohranitev spomina na Slovence živeče po svetu, ki sicer ne bi dobili mesta v potencialni enciklopediji slovenskega izseljenstva, ker niso bili niti znanstveniki niti kulturniki niti politiki ali športniki. Bili niso niti predsedniki slovenskih društev. Toda po mojem mnenju si zaslužijo, da jih ne pozabimo.

Tak je tudi primer  Avgusta Černologarja – Abo (1941-2014) iz Hrušice na Gorenjskem, o katerem bi želel, sedaj ko ga ni več med nami, napisati nekaj vrstic.

Nanj sem se pomnil, ko sem zagledal fotografijo posneto na njegovem domu v vasi Gornje Sitno pod Mosorjem. Slika je bila narejena na prvem  izletu novega društva Triglav iz Splita 26. junija 1992.  Albert stoji skrajno na desni  strani, v modri srajci.

Ko so  maja leta 2014  izzveneli zvoki  Tišine,  zaigrane na pokopališču  Sitno gornje nad Splitom, se je zdelo, kot da si Albert želi, da bi le ti   zaplavali proti vrhu bližnjega  Mosorja in od tam dalje,  na sever pod planino Golica , na skrajnem severu zahodu Slovenije, kjer se je v Hrušici,  maja 1941 rodil Albert Černologar.

Usoda je hotela, da je  Abo pokopan skorajda na isti nadmorski višini  (Gornje Sitno  -502 m) kot je bil rojen ( Hrušica  452 m nad morjem) . Večino svojega življenja, z izjemo nekaj kratkih skokov v notranjost (Jugoslavija, Švica , Nemčija ), pa je   Abo preživel ob in na morju.

Rojen je bila na  pragu  druge svetovne vojne,  ki je prizadela toliko ljudi.  Tudi njemu  bi skorajda pustila težak in zelo boleč pečat.  V njihovo hišo,  oziroma bolje rečeno, v materino hišo  »pri  Pintarjevih » so se  takoj ob začetku vojne naselil gestapovci.  Štiri leta so jo delili  z njimi.  Ko je prišel konec vojne in so Nemci premagani odšli , so na Jesenicah prišli na oblast tudi  »majski » partizani.  Da bi si pripeli medaljo za hrabrost, so hoteli javno usmrtiti Abovo mater Ivanko, češ, da je delala za Nemce, ker so pač živeli v hiši, v katero so se naselili gestapovci . Nekaj ur pred  javno eksekucijo so jo rešili resnični partizani, ki so dobro vedeli, kaj vse in kako jim je Pintarjeva  mati pomagala. Bila je blizu  vira informacij in tudi česa drugega,  in tako pomagala narodno osvobodilnemu gibanju…

V Hrušici  je Albert končal  osnovno šolo. Jesenice z okolico so še danes, takrat pa so bile še mnogo bolj povezane z železarstvom in strojništvom. Zato ni bilo nič nenavadnega , da je Albert končal strokovno šolo za strojnega ključavničarja.

Ko je dopolnil 16 let je vedel, da ga v železarni Jesenice čaka delo. Toda na počitnicah,  preživetih na morju pred začetkom dela v železarni, ga je prijatelj navdušil za  pomorstvo. In namesto v železarno  je leta 1957  odšel v Dujlovo na mornariško šolo in postal  mornariški artilerijski elektro mehanik.

Vkrcal se je na rušilec Kotor in kasneje Split. Oba sta bila v floti  znamenitega  Galeba, s katerim je predsednik bivše skupne države Jugoslavije  Tito, potoval po svetu in širil idejo neuvrščenosti.  Albert je bil ponosen na to obdobje. Rad je pripovedoval o krajih, ki jih je na ta način videl. Predvsem sta ga  navduševala   Gana in Egipt. Po končanem služenju  na rušilcih je deloval na artilerijski raketni katedri v mornariško šolskem centru v Splitu.

Tako, kot se po navadi v življenju  rado dogodi, v smislu » ti obračaš,  bog obrne«,  je leta 1972 dobesedno čez noč Alberta  doletela mišična atrofija.  

Albert, nekoč močan človek,  je bil odličen plavalec , a se je moral sprijazniti , da so  mu mišice nenadoma močno oslabele. Po dvoletnem zdravljenju je  leta 1974 odšel  v invalidski pokoj kot podčastnik- stari vodnik.

Z nepolnimi 33 leti Abo ni mogel in ni znal živeti življenje upokojenca. Zato je kmalu potem, ko se mu je zdravje za silo popravilo, pričel delati kot trgovski potnik. Toda to delo ga ni osrečevalo. Ko je videl razpis za kuharski tečaj, se je hitro odločil. V  Makarski  ga je hitro in uspešno   končal.

Začel je z novim poglavjem v svojem življenju. Tudi to je bilo povezano s morjem. Kmalu je postal specialist za pripravo morske hrane. Kot kuhar je delal v različnih restavracijah po Dalmaciji in tudi širše. Velikokrat je bil gostujoči kuhar pri različnih dnevih dalmatinske kuhinje po Sloveniji.  Nekaj mesecev je opravljal delo kuharja tudi v Švici in Nemčiji.  Kjer koli je delal oziroma kuhal, je to delal s srcem  in veseljem in to so gostje cenili.

Albert je na zunaj kazal prave gorenjske poteze. Bil je glasen , hiter , odločen, včasih tudi vzkipljiv,  mogoče se je komu zdel trd, oster in naivne nravi. Toda v svojem bistvu  je bil dober,  imel je nežen značaj, ki pa ga je skrival.  Mnogokrat ga je njegova naivnost stala težkih trenutkov, enkrat pa se mu je obrestovala:

Ko je ob razpadu Jugoslavije posodil znancu večjo vsoto denarja,  mu jo le ta v nekaj letih ni mogel vrniti. Kot nadomestilo mu je ponudil »plac« visoko nad Splitom. Večina je bila mnenja, da je to slaba lokacija za hišo – bogu za  hrbtom. Toda Albert se je odločil in v Gornjem Sitnem skupaj z ženo Marijo, Štajerko iz okolice Maribora, zgradil hišo. Morje je bil razlog, da sta se z Marijo sploh spoznala, saj je kot kuharica  delala v kampu v Puli, kjer sta se z  Albertom spoznala.

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja niso bila bogata. Hišo sta z Marijo, hčerko Katarino in sinom Albertom delali nekaj let. Z muko in odrekanjem so jo dokončali.

Po nekaj  letih pa sta bolezen in dosedanji  način življenja pri Albertu dosegla svoje. Začel se je zapirati. Vedno bolj se je zadrževal zgolj v Gornjem Sitnem .

Malo kdaj je odšel v Split. Tudi v  »Triglav«, kamor je nekoč zelo rad zahajal, se ni več oglasil.  Kot da  bi želi pozabiti na vse tiste mnoge ure, ki jih je  dal   društvu, ko je kuhal, predvsem za goste iz Slovenije, odlično hrano.  Veliko svoje energije in osebnega  kredita je uporabil, da je dosegel ugodne cene oziroma sponzorstvo pri hrani in pijači  za društvo pri dobaviteljih. Bil je prepričan, da tega marsikdo ni znal ceniti…

Rad pa se je ustavil na tradicionalni   kavi  in travarici v lokalu »Svanuče« v  podnožju Mostarja. Dopoldne, ko ni bilo veliko gostov, sta  največkrat z lastnikom modrovala in gledala s soncem obsijani Split in Braški zaliv. Ko se je sonce povsem dvignilo izza Mosorja, je odšel domov, kjer se je rad pogovarjal s svojim vnukom Brunotom…

Verjetno mu je pripovedoval o morju ali planinah.

• Hrvaška