V času mandata Mitja Vošnjaka (1983-1990) je v Sloveniji prišlo do pomembnih zgodovinskih sprememb. Država Jugoslavija je začela razpadati. Stoletne želje Slovencev, tudi večine izseljencev, po samostojni državi Slovenije so se začele uresničevati. SIM te velike spremembe niso doletele nepripravljene, prav tako ni igrala pasivne vloge opazovalca in čakala na izid prvih večstrankarskih volitev po drugi svetovni vojni. Že nekaj mesecev pred volitvami je vodstvo SIM skupaj z vodstvi političnih strank in gibanj doseglo, da izseljenci niso postali predmet predvolilne agitacije. Tudi zavoljo tega so volitve potekale v skladu z visoko politično kulturo in kar zadeva položaj in vlogo izseljencev brez incidentov in neprimerno bolj čisto, kot se je to dogajalo v drugih republikah oziroma pokrajinah, kjer so izseljenci dostikrat postali objekt interesov posameznih političnih strank.
SIM je bila res del prejšnjega sistema, tako kot so bile to tudi druge institucije SR Slovenije. Tega dejstva so se dobro zavedali tudi izseljenci in niso nasedli željam nekaterih posameznikov (žal tudi iz njihovih vrst), da bi SIM postala grešni kozel za vse napake pretekle slovenske in jugoslovanske politike do izseljencev.
Že v letu 1989 je SIM začela na novo navezovati stike s Slovenci, ki do takrat niso sprejemali sodelovanja s slovenskimi vladnimi institucijami. Prav tako je okrepila sodelovanje s slovenskimi strokovnjaki, ki delujejo na tujih znanstvenih ustanovah in univerzah ter z vidnimi kulturniki in gospodarstveniki našega rodu.
Značaj dela s Slovenci v tujini je največjega pomena za državo in zato bi vsak narod moral imeti pri državotvornem organu, svoje telo, tako kot to imajo v Italiji, Španiji, Grčiji in Turčiji. Že v prejšnji državi je le ta imela v okviru takratne skupščine (Ljudske in Socialistične) poseben organi, ki pa je skrbel zgolj za sodelovanje z slovenskimi manjšinami v tujini.
Nova ustava RS pa je v svojem 5. členu jasno določila, da mora RS skrbeti za dele svojega naroda, ki živijo v tujini. V prvem mandatnem obdobju državnega zbora RS (1992 – 1996) ni bilo posebne komisije, ki bi se ukvarjala z tematiko slovenske skupnosti zunaj meja RS. Tematika je bila obravnavana znotraj takrat delujočih delovnih teles, kot npr. Komisija za mednarodne odnose in Komisij za svetovni slovenski kongres. Le ta pa ni odražala dejanskih potreb Slovencev, ki žive v svetu, predvsem pa ni služila aktivnejšemu in učinkovitejšemu sodelovanju med RS in Slovenci po svetu. Matica si je prizadevala za razširitev obstoječe komisije SKS in njeno preimenovanje v Komisijo za Slovence po svetu.
SIM je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ugotovila, da mora krepiti in širiti sodelovanje z vsemi Slovenci po svetu, pri tem pa ne sme gojiti iluzij, da bi lahko vključila v okvir sodelovanja vse Slovence, ki žive v svetu. Vedno bo namreč obstajalo določeno število ljudi, katerim je odhod iz domovine pomenil tako hudo izkušnjo, da ne želijo sodelovati s svojo bivšo domovino, ne glede na vzroke selitve. Zaradi starosti in neizbežne asimilacije se delovanje SIM v času slovenske osamosvojitve premaknilo iz takrat tradicionalnih področij ZDA, Kanade, Avstralije, na področje Evrope ter posebaj na novo nastale države bivše Jugoslavije.
Obtem so se pojavili določeni problemi glede novih oblik delovanja. Nemogoče je bilo uporabljati isti model delovanja za npr. šesto generacijo Slovencev, ki žive v Clevelandu in ki ne znajo več slovenskega jezika ter so v celoti vključeni v ameriški način življenja, in za Slovenca, ki živi na primer v okolici Münchna in se skoraj da tedensko vrača domov.
Mitja Vošnjak, novinar, pisatelj, diplomat se je rodil leta 1923 na Ptuju. Že v otroških letih se je skušal opredeliti za bodoči poklic –publicista. Izhajal je iz ugledne družine Vošnjakov, ki so v zadnjih dveh stoletjih pustili močne sledove v tem delu Štajerske oziroma Slovenije. Ko se je odločal za bodočo aktivnost v življenju, se mu je najprej zazdelo, da bi to lahko bilo pisateljevanje. Toda usodni čas druge svetovne vojne ga je že v njegovih srednješolskih letih pritegnil v politiko in tako kar za nekaj časa odtegnil od pisanja; temu se je lahko posvetil le v svojem prostem času , ko je opravljal poklic – diplomata
Na Ptuju, kjer je začel obiskovati gimnazijo, se je vključil v levičarsko in narodnoobrambno gibanje. Postal je član SKOJ in KPS. Kot sedemnajstletnik je bil izvoljen v vodstvo mladinske organizacije za mariborsko okrožje. Zaradi protinemškega delovanja se je moral leta 1941 z dve leti mlajšim bratom Sergejem preseliti v Ljubljano, kjer je tudi maturiral. Kot štajerski begunec v Ljubljani se je vključil v NOB. Junija 1943 je odšel v partizane, tu deloval v protifašističnem mladinskem gibanju ter bil v vodstvu slovenskih in jugoslovanskih mladinskih organizacij. Pisal je za več mladinskih listov in jih tudi urejal (Mlada pest, Slovenski pionir, Mlada Slovenija, Mi mladi). Bil je tudi ustanovitelj mladinske revije Mladina, katera izhaja še danes in ustanovitelj glasila Slovenski pionir. Jeseni 1943 je bil med udeleženci Kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda.
Še ne petindvajsetletnemu je Mladinska knjiga leta 1948 izdala knjigo- kroniko »Naša velika matura«, v kateri je opisal sanje in upanje vseh mladih, ki so sodelovali v partizanskem gibanju. Takrat, takoj po koncu druge svetovne vojne se mu je zdelo, da so se te sanje tudi uresničile. V letih 1946 – 1948 je bil direktor radijskega programa v Ljubljani. V letih 1948-49 pa je bil načelnik uprave LRS za radiodifuzijo.
Leta 1950 je bil v Beogradu urednik zveznega mladinskega časopisa
Omladina. Tu je tudi spoznal svojo prvo ženo Čedomilo, s katero se je poročil in imel tri otroke; dvojčka Boruta in Gorazda (rojena 1950) in Uroša (rojenega 1956).
V delu »Črna kri«, ki je pri Mladinski knjigi izšla 1961, je opisal usode ljudi, ki so v ilegalnih tiskarnah delali in prestajali hude čase. Le preko živega ilegalca je moglo pred nami zrasti vzdušje okupiranega mesta, kjer je Mitja lahko občuteno prikazal streljanje talcev.
Dve leti kasneje je pri isti založbi izdal roman »Onkraj ceste se spet pričenja življenje«, kjer je pretresljivo opisoval upanje in prepričanje o prihodu boljšega življenja.
Leto kasneje je izdal knjigo »Kri in vino«, ki vsebuje osem krajših povesti zapisanih v slogu pripovedovalca . Vinogradništvo in kult vina je tisto, kar veže večino Mitjevih junakov v eno samo, večno enako skupnost. Hkrati pa je prav to bogastvo tudi vir najhujših nevarnosti; fizičnega razkroja, silaštva in moralne toposti.
V diplomatsko službo je stopil 1949. leta, najprej je bil svetnik za tisk in kulturo na Dunaju, nato do 1954 šef urada za zvezo v Celovcu. Kot svetnik v državnem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu je sodeloval pri reševanju spornega tržaškega vprašanja. Po podpisu londonskega memoranduma je bil imenovan za predstavnika jugoslovanske vlade v Trstu. Od 1958 do 1961 je bil poslanik v Nemški demokratični republiki, 1963 so ga izvolili za poslanca slovenske skupščine. Kot prej v Trstu je sedaj v Beogradu ponovno prevzel delo predsednika jugoslovanske delegacije v mešanem jugoslovansko-italijanskem odboru za narodne manjšine.
Leta 1964 je pri Državni založbi Slovenije izdal knjigo »Zid na mejni reki Selan« ki je v tistem času prinesla v slovensko književnost novo snov – življenje diplomatov. Zunanje okolje je v romanu izmišljeno, zelo prizadeto pa govori o blokovski razdelitvi sveta.
Po povratku iz Berlina se je drugič poročil, to pot s Tatjano Ivačič in z njo imel dva otroka; Ajdo, rojeno 1966 in Lana Roka, rojenega 1971 leta.
Od 1967 do 1969 je bil pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve g. Nikeziću, 1969 pa imenovan za veleposlanika v Avstriji, hkrati pa še za predstavnika Jugoslavije pri dveh mednarodnih organizacijah; pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA) in pri organizaciji Združenih narodov za industrijski razvoj.
Leta 1973 se je odločil, da zapusti diplomacijo. Nekoč aktiven retorik, poslanec v republiški skupščini, izkušen in uglajen diplomat, ljubitelj vsega dobrega, se je zapiral v krog Strunjana, kamor je pritegnil tudi Staneta Kavčiča, s katerim je edinim obdržal tesne stike.
Zadnje obdobje delovne dobe je preživel v podjetju Medex, kjer je bil direktor centra za biotiko in so bile čebele, predvsem pa propolis področje, kateremu se je ves predal.
Leta 1977 je izdal odmevno knjigo »Propolis – zdravilo jutrišnjega dne«, ki je bila v tistem času pospremljena s krilatico – to je himna propolisu. V njej ne zanika vrednost antibiotikov v borbi s poznanimi in nepoznanimi mikroorganizmi. Želel je le, da bi znanost vse bolj odkrivala uspešnost naravnih zdravil.
Ko se je upokojil, se je drugič ločil. Prodati je moral svoj Strunjan. Našel si je novo prijateljico iz partizanskih časov – njegovo kurirko Sonjo Lubej. Vedno bolj se je zapiral v svoje spomine… S Sonjo sta ponovno prehodila partizanske steze, predvsem pa uživala v sprehodih po Ukancu.
Pri založbi »Borec« je leta 1980 izdal knjigo »Častna pionirska, tako je bilo« kjer je povezal v celoto resnične zgodbe, ki so jih med vojno doživeli pionirji. V njih so poudarjeni pogum, spretnost in kolektivna zavest otrok. Ti se spontano odločijo pomagati partizanom, zdaj kot kurirji, drugič kako drugače.
Leta 1984 pri založbi Obzorja izdal svojo zadnjo – osmo knjigo »Veleposlanikovi zapiski«. Splošno mnenje je, da je to njegova najboljša knjiga. V njej, za njega značilnem eruptivnem slogu, opiše pot diplomata v »nemških deželah«. Sin zavednih Slovencev, ki je pred velikonemško silo moral zapustiti dom, se proti njim boriti, in je v tej bitki moral zmagati…, je stopal po parketu nemških najvišjih državnih uradov. To niso bili trdi, robati, niti bojazljivi koraki. Bili so ponosni, toda ne domišljavi koraki diplomata, ki deluje v duhu enakovrednega sodelovanja in sobivanja. Danes lahko mirno zagotovimo, da je bila takratna kadrovska politika Zveznega sekretariata za zunanje zadeve pravilna, ko je v Berlin kot najvišje predstavnike bivše države poslala kar dva Ptujčana, poleg Mitje tudi Dušana Kvedra.
V času, ko je bil predsednik SIM, je bil v tesnih pismenih stikih s kar nekaj Slovenci – pisatelji. Posebej je potrebno izpostaviti dopisovanje z kiparjem Ahčinom iz Buenos Airesa in pisateljem Pavlom Šimcom iz Bolivije.
Poleti 1997 se je pri padcu tako hudo poškodoval, da je moral v dom ostarelih na Tabor. Tu nikoli tudi ni izvedel, da se je njegova Sonja ponesrečila v prometni nesreči. V trenutkih, ko je spoznal katerega izmed svojih domačih, jim je zaupal,… da bo kmalu prišla Sonja…
Kovček 