Na občnem zboru SIM leta 1983 je bil za predsednika izvoljen Matjaž Jančar in jo vodil do decembra 1986. Rojen je bil leta 1940 v Ljubljani. Po poklicu je bil diplomirani pravnik. Najprej je delal v mednarodnem odboru slovenskih sindikatov, nato je bil zaposlen v konzularni službi jugoslovanskega konzulata v Stuttgartu, kjer se je srečal z mnogimi vprašanji in problemi naših delavcev na t. i. začasnem delu v tujini. S prizadevnostjo in velikim posluhom za reševanje dnevnih problemov naših delavcev v Nemčiji se je zapisal med tiste uslužbence diplomatsko konzularnih predstavništev, ki so svoje delo opravljali vestno, življenjsko, in so mu bili naši delavci in rešitve njihovih problemov na prvem mestu, tj. pred politično-kariernimi nalogami takratne diplomacije. Pozneje je postal vodja konzularnega oddelka jugoslovanske ambasade na Dunaju. Po vrnitvi v domovino je bil svetovalec v Predsedstvu SR Slovenije, zadolžen za mednarodne odnose. Deloval je tudi kot predsednik koordinacijskega odbora SZDL za vprašanja naših delavcev na začasnem delu v tujini.
V drugi polovici osemdesetih let je bil zadnji jugoslovanski generalni konzul v Clevelandu. Ob razpadu Jugoslavije je bil iz Slovenije prvi med visokimi uradniki v Zvezni vladi, ki je takoj jasno izrazil svoja stališča do osamosvajanja Slovenije. V samostojni Sloveniji je postal eden izmed kreatorjev slovenskega zunanjega ministrstva. Bolezen mu je preprečila, da bi nastopil službo slovenskega veleposlanika v Avstraliji. Umrl je leta 1996 v Ljubljani.
Z Matjažem Jančarjem-Tažotom sem se srečal takoj , ko sem postal tajnik Slovenske izseljenske matice ( SIM) – spomladi 1988. Spominjam se, da je bil eden izmed prvih klicev iz ZDA, ki sem ga prejel na SIM, prav njegov. Čeprav je bil takrat konzul Jugoslavije v Clevelandu, me je klical samoiniciativno in se zanimal o posameznih akcijah SIM v zvezi s Slovenci v ZDA. Cela vrsta obiskov Slovencev iz ZDA v domovino je bila povezana z njim, njegovimi napotki, sugestijami. Vsi so o takratnem konzulu govorili le kot o Tažotu. Začutil sem veliko naklonjenost slovenskih izseljencev do akcij, ki so tekle preko Tažota. Na nek način je bil garancija, tako za SIM, čeprav je bil predsednik le v obdobju 1983-1986, kot tudi za slovenske institucije, pa čeprav je bil uradno jugoslovanski konzul, da bodo akcije za katere bo skrbel on, tekle v najlepšem redu.
Osebno pa sem ga srečal jeseni 1988, ko sem z Obalnim oktetom iz Kopra obiskal Slovence v Kanadi in ZDA. Bila je to moja prva turneja na SIM zato se je še toliko bolj spominjam še danes. Toronto v Kanadi smo zapustili zgodaj zjutraj in po vseh predvidevanjih bi morali z avtobusom prispeti približno ob 15,00 uri v Cleveland, za ob 20,00 pa je bil napovedan koncert. Toda hladni vetrovi jezera Eriya so novembra povzročili poledico, kot jo še nisem doživel – celoten promet je bil nekaj ur blokiran in tako smo se pred Slovenski dom na ST. Clair pripeljali namesto ob 15.00 nekaj minut pred začetkom koncerta. Seveda sem bil skupaj z pevci nervozen, prestrašen. Tažo, ki nas je tam čakal od 15.00 ure dalje, je bil popolnoma sproščen, niti najmanj ne jezen ali živčen, nasprotno, deloval je pomirjajoče, tako da tudi organizatorji, ki so imeli že skorajda polno dvorano, pevcev pa od nikoder, niso bili pretirano nestrpni.
Prevzelo me je njegovo neverjetno globoko poznavanje izseljencev. Predstavil me je vsem, za vsakega je vedel osnovne podatke. Začutil sem veliko spoštovanje, ki ga je užival s strani izseljencev, pa čeprav v vlogi jugoslovanskega diplomata. Obnašal se je kot Slovenec, ki sprejema in celo spodbuja povsem človeško, izrazito nediplomatsko obnašanje. Politika mu je bila zadnja stvar, vsakega je raje spraševal po zdravju, počutju, vseskozi pa je bil nasmejan, dovzeten za šale in iskrive domislice.
Po končanem koncertu je vse nastopajoče povabil k sebi domov, kamor je v njemu značilnem slogu še dodatno poklical tam živeče Slovence, za katere je vedel, da ljubijo slovensko pesem. Samo po sebi je bilo umevno, da je imel Obalni oktet tisti večer še drugi koncert, ki je trajal dolgo v jutro. Zadnji je odšel počivat Tažo, in zjutraj je prvi vstal. Dva dni nas je vodil po Clevelandu, od društva do društva, radijskih postal, slovenskih gostiln…
Navkljub očitnemu poudarjanju vsega, kar je bilo v zvezi s slovenstvom, je ostal daleč od kakršnega koli nacionalizma. Bil pa je tudi previden. Prvi dan bivanja pri njemu mi je takoj zjutraj, ko smo se odpravljali k avtomobilu, prišepnil, da njegov šofer Jusuf dela za »službo« v Beogradu, ki ga kontrolira, in zato naj bom previden o čem govorim. Kljub obilici dela, ki ga je imel z nami v Clevelandu, mu ni bilo težko izpolnjevati tudi majhne človeške želje. Vzel si je čas tudi za pomoč pri tistih pevcih, ki so želeli kupiti drobne spominke in ki so pri tem potrebovali nasvet ali celo prevajalca.
Čeprav je bil odprt do vsakogar, pa je znal biti tudi zelo dosleden v svojem prepričanju in življenjskem credu. Tako me je januarja 1990 poklical po telefonu in povprašal, kaj pomeni pisanje v Svobodni Sloveniji iz Buenos Airesa, po katerem , da sem na zahtevo Tineta Debeljaka, njenega glavnega urednika, ki je bil na obisku na SIM, odstranil Titovo sliko. Čeprav sem mu razložil, zakaj je šlo, je dosledno vztrajal pri tem, da je bila to nespametna poteza, in me seznanil, da mojo potezo obsojajo tudi Slovenci, ki živijo v Clevelandu in tudi drugod po svetu, vsaj tista velika večina, ki je do sedaj sodelovala s SIM in Slovenijo. Priznam , da mi je bilo mučno in nerodno. Da pa je bila to kljub vsemu upravičena poteza, sem ga prepričal le z enim samim argumentom, da je ni slike politika, ki bi bila toliko vredna, kot je vreden obisk enega samega Slovenca. Njegov zaključek je bil: » Če bo zaradi tvoje odstranitve Titove slike prišel en sam Slovenec več na SIM, potem je bilo to pametno dejanje:«
Vseskozi je pisal, predvsem pa govoril, da je izseljenstvo v svojem bistvu tipičen razredno socialni problem. Stal je na stališču, da ima tako poimenovana politična emigracija prevelik zlasti pa nesorazmeren vpliv na delo slovenskih organov nove države in tudi na SIM. Opozarjal me je na neenakomerno razpršenost stikov s Slovenci in s tem v zvezi na preveliko favoriziranje Slovencev v Argentini po letu 1990. Nikoli ni vrednostno ocenjeval teh ljudi, čeprav je znana njegova preteklost v času NOB in usoda njegove družine. Vseskozi ga je skrbelo le, ali bo ta sprememba v smeri delovanja SIM lahko pomenila ohladitev stikov s tisto veliko večino Slovencev, ki so s SIM sodelovali vse od njenega začetka 1951 dalje. Priznam, da tudi takrat nisem povsem dobro razumel njegovega večkrat izrečenega stavka o osnovnem razlogu politične emigracije, ki se je glasil: » V tujini, predvsem pa v Argentini delujejo zgolj zaradi neizživetih političnih ambicij, ker so leta 1945 morali zapustiti Slovenijo«,
Omenjeno in odstranjeno sliko predsednika Jugoslavije, smo nekaj let kasneje, iz skladišča SIM na Cankarjevi 1/2, podarili Diegu Gomezu legendarnemu fotoreporterju Mladine in bivšemu stipendistu SIM. Ko je Diego prišel iskati Titovo sliko je v skladišču zagledal tudi njegov doprsni kip, seveda smo mu tudi tega podarili. Ko gledam danes nazaj v tiste čase in ko se poizkušam uživeti v vlogo sedanje glavne tajnce Jasmine Ilić, ki je v zadnjih dveh letih doživela kar dve selitvi SIM, mi je pri srcu prijetno, ker jo je pokojni Diego razbermenil odgovornosti: kam s sliko in kipom Tita, ki sta naju v prostorih SIM na Cankarjevi 2/1 spremlala dolga leta.
Tažo si ni želel veliko stvari. Zadovoljen je bil že s tem kar je dosegel. In tega ni bilo malo. Rad pa je enkrat na leto organiziral poletno kopanje v Kolpi za svoje prijatelje ” Tu, kot da bi čutil nahrbtnik v katerem sem bil kot otrok tod okoli nošen v času narodno osvobodilnega boja…” Za drugo stvar, ki vem da si jo je želel, pa je bilo delo med slovenskimi izseljenci v Avstraliji. Žal mu bolezen ni dopustila, da bi nastopil mesto slovenskega veleposlanika v Avstraliji, ki bi ga zagotovo vodil tako dobro in zagnano, kot je vodil generalni konzulat Jugoslavije v ZDA – predvsemv korist tam živečih Slovencev…
Kovček 