To niso ovce niti ostanki snežnih kupov, temveč cvetoči grmi, ki jih je maja 1973 poslikal Andrej Triler, na velikem pašniku med Knežakom in Bačom.
V teh depresivnih dneh večkrat pomislim, kako je ta fotografija pomirila mnogo naših rojakov v Avstraliji, ki so tja odšli prav iz teh krajev.
Tudi tam, pod južnim križem je veliko podobnih pašnikov, tudi mnogo ovc je tam. Toda njihove misli ob pogledu na tamkajšnjo pokrajino niso iste, kot so bila ob pogledu te fotografije. Bolj ko so jo gledali bolj so slišali opozorilo- opomin: «Sedaj ko ti ne kosiš več, se grmovje vedno bolj razrašča«. Ko so v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja odšli je na tem pašniku tu in tam rastel kakšen grm. »Kaj bo, če sploh bo, ko se bom vrnil domov…« Večina se jih ni, oziroma se ne bodo vrnili domov. Tudi sam že dolgo nisem bil na tem pašniku – verjetno ga nihče ne more več kositi. Grmičevje je preraslo v drevje—
Kovček 