Spominjam se besed, pred leti umrlega slovenskega arhitekta Marjana Ocvirka, profesorja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Dostikrat se je ironično izrazil o » špegel fasadi« za vse prevečkrat uveljavljeni metodi s steklom pokritih pročelij hiš. Po njegovem je v Ljubljani vse preveč stavb, posebej tistih visokih, ki so oblečene v steklo, upajoč, da bodo s tem pridobile na mestnosti oziroma celo vele mestnosti. Marjan je rad dostikrat rekel; steklene fasade je najlažje narediti, pri tem pa arhitekti preveč radi pozabijo na to, kakšne bodo take steklene fasade čez nekaj let, ko se bomo naveličali izgleda take stavbe. Take stavbe in predeli mesta kjer so le te bodo postali monotoni in celo dolgočasni.
V »kovčku« sem našel, po mojem mnenju, zelo lepo fotografijo Leona Dolinška z naslovom: »Narodna banka«. V svojih prispevkih v FB sem objavil že nekaj njegovih fotografij, zato je čas, da o enem najboljših slovenskih fotografihnapišem tudi nekaj stavkov: Leon Dolinšek, se je rodil 30.junija 1932 v Crikvenici na Hrvaškem , umrl pa je 31.januarja 2009 na Golniku. Leta 1952 je v Beogradu končal Srednjo tehniško šolo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je postal fotoreporter na Delu in tako stopil na pot poklicnega fotografa. Pozneje je objavljal tudi v reviji Tovariš, kjer je po zgledu tujih revij snoval fotozgodbe in slovensko reportažno fotografijo povzdignil na raven, primerljivo z vodilnimi evropskimi revijami. Njegove reportažne fotografije se nanašajo predvsem na žanrske prizore, predvsem ljudi z ulice.
S prihodom v ljubljansko Dramo je Dolinšek vnesel svežino tudi v gledališko fotografijo. K igri in igralcem je znal pristopil s posebnim občutkom. S fotoaparatom je prvi na Slovenskem prestopil gledališki portal, fotografiral je prizore med vajami ter gledališki fotografiji zagotovil živost in dinamiko. Posebno mesto v njegovem opusu zavzemajo fotografije s snemanj filmov. Intenzivneje je sodeloval predvsem z M. Klopčičem. Vstopal in slikal je tudi v ateljejih slovenskih kiparjev in slikarjev.
Čeprav je od nastanka pričujoče fotografije minilo kar nekaj časa lahko v njej zaslutimo, kaj je Dolinšek z njo želel povedati. Pogled iz ozke Nazorjeve ulice na pročelje Narodne banke kaže na mestni izgled Ljubljane tistega časa pa čeprav na njen ni steklene fasade. Nazorjeva ulica iz tistih časov se do danes ni kaj dosti spremenila. Pločnika sta izginila tako, da je še bolj namenjena pešcem. Mestni izraz daje sliki impozantna pročelje banje predvsem pa njeni stebri, ki se jih človek ne naveliča. Najbolj zanimivo na fotografiji Dolinška pa je dejstvo, da ne zaznamo široke Slovenske (nekoč Titove ceste). Uspelo mu je na fotografiji prikazati strmljenje v višino . Ta višina se ne more primerjati z višino nebotičniku na Manhattnu v New Yorku, kjer domujejo ameriške banke. Toda za Slovenijo je ravno prav visoka.
4
Kovček 