Štelnga je vojaški nabor. Prvotno je to pomenilo pregled pri zdravniku, ki je fante pregledal, ocenil in jim določil ustrezen rod: pehota, tankist, mornar, gardist, intendant. V Sloveniji nismo štelenge tako resno jemali kot v ostalih predelih Jugoslavije, ko je to bilo služenje vojske čast. Zabave oziroma veseljačenja pred odhodom v vojsko so trajale tudi cel teden. Če fant ni bil sposoben za vojsko, ga še punce niso marale. Štelnga je bila nekakšen zrelostni izpit, ki ti je povedal, ali si dovolj zdrav, da boš lahko služil domovini. S takšnim načinom nabora je začela Marija Terezija.
Postopek štelenge pa je bil sledeč.. Fantje iz vasi, ki so bili na vrsti za štelngo, so se zbrali in poskrbeli za voz, ga primerno okrasili s smrečjem in rožami in na desko napisali njihovo letnico rojstva in ime vasi, iz katere so prihajali. Treba je bilo poskrbeti tudi za suha grla in treznega šoferja. Če je bila vprega konjska, je tudi šofer lahko kakšnega nagnil, saj so vozili konji. Na štelngi so se ga fantje lahko tudi uradno prvič napili. Velikokrat se je nabornikom pridružil tudi harmonikar, da so lahko ob spremljavi tudi kakšno zapeli. Po opravljenem pregledu so se z vozom odpravili nazaj proti domu, se ustavili še v kakšni gostilni ob poti in v domačem kraju nadaljevali veselje do jutranjih ur. Če niso prej omagali pod težo maliganov, ki jih niso bili vajeni.
Kovček 