V »kovčku« skoraj vedno najdem fotografije, ki so povezane, na tak ali drugačen način, z izseljevanjem. Na spodnji sliki odličnega slovenskega fotografa Anteja Korniča (1892 Mokronog – 1973 Ljubljana), ki je sicer brez naslova, sem začutil močno sporočilo izseljenstva. Ne samo slovenskega, temveč univerzalnega . Mislim, da je to bistveno sporočilo izseljenstva. Kjerkoli, v Sloveniji ali širom sveta, so stavbe, v katerih ljudje živijo, iz njih odhajajo, v manjšem številu tudi vračajo. Nekateri, kot na primer gospa na sliki, pa ostanejo. Tudi v časih najhujšega izseljevanja se nikoli niso iz ene vasi, mesta, pokrajine izselili vsi. Nekateri so ostali.
Gospe na sliki so verjetno odšli v svet otroci, malokdaj se vračajo. Na oknih so rože. Otroci, ki živijo širom sveta, imajo stalno pred očmi ta prizor. Pogosto vidijo rože na oknu, čeprav so oddaljeni tisoče in tisoče kilometrov.
Stopnico in nato prag bi želeli prestopiti. Včasih, preredko ga prestopijo. »Sreča je, ko vaših pet ne udarijo domača vrata« Globoka modrost, ki jo vse prevečkrat pozabljamo. Gospa na sliki se jo podzavestno zaveda. Nikamor ni odšla, ni se izselila, za boljšim – debelejšim kosom kruha. Srečna je , ker se lahko zapre v svojo hišo. Ob obilici dela dopoldne vsak dan uredi rože na oknih. Njihov vonj ne seže v Avstralijo, podzavestno pa ve, da je tudi ta majhen detajl pomemben pri odločitvi njenih otrok, kdaj se bodo vrnili domov.
Kruta je realnost. Malo , premalo je vrnitev domov, pa naj si bo to domov v Slovenijo ali kamor koli drugam na zemeljski krogli. Res pa je, da njihovi spomni na rože, vzpodbudijo neugasljivo notranjo krivdo »toliko časa že nisem bil doma«.
Kovček 