Pred tremi leti smo spremljali, včasih kar preveč razgreto polemiko o »problemu« podelitve slovenskega državljanstva koroški Slovenki Angeliki Mlinar, da bi lahko na ta način opravljala posle ministrice za kohezijo v takratni slovenski vladi.
V »kovčku« sem ravno takrat našel fotografija S. Busića
z tržaško gledališko in filmsko igralko Mirando Caharijo; posneta je bila na snemanju filma »Kratko poletje«. In v tej zvezi sem se spomnil na dogodek, ki se je vsaj meni zdel zelo krivičen do te vrhunske slovenske igralke, formalno italijanske državljanke. Da bi dogodek bolje razumeli, se moramo premakniti nazaj v leto 1983 na puljski filmski festival. Tega leta je Miranda Caharija zablestela v filmu Francija Slaka »Eva«. Žirija festivala se je odločila, da jo bo nagradila z zlato areno za glavno žensko vlogo. A samo zato, ker je bila formalno italijanska državljanka, ni smela sprejeti že izbrane nagrade. Pomislil sem, kaj vse so ona, njeni starši, Križani naredili za slovensko kulturo. Vso njihovo dobro delo se je razblinilo ob goli formalnosti; kot italijanska državljanka ne more prejeti nagrade na jugoslovanskem festivalu. To, da ni nič pomagalo, da je v več kot štiridesetletni igralski karieri izoblikovala več kot 160 različnih vlog, pove vse. Več kot tretjino vlog svojega gledališkega opusa je oblikovala v uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike – preigrala je celotni opus Ivana Cankarja.
V tem divjem času globalizacije in pretiranega formalizma, vse preveč pozabljamo na srce in zavest. In prav to je tisto, kar je Miranda Caharija leta 1983 imela v Pulju. Danes, toliko desetletji kasneje, postaja nepomembno, ali je formalno sprejela nagrado ali ne. Dejstvo je, da je žirija tako odločila in da so tako občutili tudi gledalci. Rad se spominjam na čudovito igro lepe Križanke iz okolice Trsta.
Kovček 