Menjava gumi zgloba in prirobnice na Fiat 600 v Trstu.

Središče Trsta – ena sama gneča. Mislim, da je fotografija posneta nekje blizu trga Oberdanek. Danes, pol stoletja nazaj, lahko mirno rečem, da smo se ga Ljubljančani bali in si ga istočasno želeli. Ko smo se spuščali iz Opčin v njegove trgovine, smo trepetali in upali, da bomo kmalu našli prosto parkirno mesto. Še danes je v tem lepem mestu težko najti parkirnino mesto, kaj šele pred pol stoletja. Avtomobile smo imeli slabe, da o gumah sploh ne govorim. Vožnje po strmih ulicah, vsaj Ljubljančani nismo bili vajeni.
Še sedaj se spomnim, ko sva se neko soboto 1971 z mojo punco, doma sicer iz Kopra, vračala iz nakupov v Trstu. Njeno znanje italijanskega jezika mi je omogočalo, da sem se gibal tudi po tistih delih mesta in po tistih trgovinah, v katere niso prav množično hodili Jugoslovani. V tistem času trgovci v Trstu niso bili ravno prijazni do nakupovalcev iz Jugoslavije, pa čeprav smo jim nosili veliko denarja, posebej še do tistih, ki so govorili samo slovensko; angleško pa takrat Italijanski trgovci praviloma niso znali. Kakor koli, vračala sva se po strmi in ozki Via Commerciale proti Opčinam. Nenadoma je na mojem Fiatu 600 počila prirobnica. Delujočega avtomobila nisem mogel premakniti ne naprej ne nazaj. Ni mi preostalo drugega, kot da sem ga ugasnil in ga začel v gneči počasi spuščati, do prvega za silo primernega parkirnega prostora. Le tega je bilo na Via Commericale težko najti z delujočim avtomobilom, kaj šele z ugasnjenem avtom, ki se ritensko spušča proti centru. Kakor koli, našel sem primerno mesto.
Takrat nismo poznali zavarovalniškega programa Asistenca 24 ur, mehaniki v Trstu so bili za nas iz Slovenije predragi, da bi jih klicali na pomoč. Da bi nas prišli z avto vleko iskati iz Ljubljane, se tudi finančne ne bi izšlo. Predvsem pa avto ni bil toliko vreden kot bi stalo samo popravilo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se popravila lotil sam. V bližnji trgovini z avto deli, zdi se mi, da jih je bilo takrat v Trstu veliko, sem kupil prirobnico in gumi zglob za mojega fička. Na ulici, na srečo je bilo lepo vreme, sem kar sam z dvigalko dvignil avto in zamenjal pokvarjeno prirobnico in gumi zglob. Ulica je bila seveda polna ljudi, katerim se ni zdelo preveč čudno, da »en Yugos« leži pod avtom in ga popravlja. Bolj jih je zanimala punca, ki bi se verjetno kar v zemljo vdrla od sramu, ko mi je asistirala pri popravilu.
Avto mi je uspelo popraviti. Na srečo sem isto okvaro imel že v Ljubljani, tako da sem bil že kar verziran v tem popravilu. Zadovoljna sva se ustavila v Senožečah, takrat še ni bilo avtoceste do Ljubljane, v gostilni na »Na ravni«. Pri Matkotu sva si privoščila joto. Bolj ko sva se bližala Ljubljani, bolj sva pozabila na okvaro in več sva se ukvarjala z ekonomsko analizo najinih nakupov v Trstu. Danes sem prepričan, da mi je ta izlet v Trst in predvsem popravilo avtomobila dal samozavest in sicer ne samo glede vožnje po polnih in ozkih cestah Trsta, temveč tudi zaradi samoorganiziranja in odprave mehanske okvare na avtu v tujini. 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s