Oče in sin.

Dobrih šest let že odpiram svoj »kovček« in iz njega jemljem fotografije, si jih ogledujem in marsikatero tudi razlagam FB prijateljem. Večina mojih razlag je posvečena izseljenstvu, nekatere tudi slovenski  etnografski zgodovini.Ko pa sem v “kovčku” našel fotografijo Luke Koper v  kateri nakladajo nizozemsko ladjo Poolster sem takoj ugotovil, da je bila fotografija narejena v prvih letih delovanja koprskega pristanišča, ko do njega še ni bila speljana železniška proga. Na hrbtni strani fotografije pa zgolj naslov avtorja: Milan Guček, Ankaran.

Takoj sem ugotovil, da to ni bil uradni fotoreporter ene izmed takrat delujočih  slovenskih novinarskih hiš, temveč nekdo izmed “lokalcev”. Čeprav priimek ni zvenel primorsko, pa je bila vsebina fotografije klasično  – morska,  me to neskladje niti ni preveč čudilo.. V letih po 1954 je bila slovenska obala priljubljena točka novega življenja za mnoge Slovence iz notranjosti.

Toda ko sem na Wikipediji zasledil, da se za  Milanom Gučkom pravzaprav skriva  slovenski pisatelj in filmski delavec (1917-1986) sem zastrigel z ušesi. Kot režiser in scenarist kratkometražnih filmov, je bil Milan Guček  takrat zaposlen pri Viba filmu in  bil tudi avtor filma “Luka Koper”.Tako sem povezal pričujočo fotografijo in avtorja. Fotografijo, ki je nastala ob snemanju omenjenega filma je med drugim poslal tudi na uredništvo specializirane revije »Rodna gruda« namenjena Slovencem po svetu. Ko pa sem ga umestil še v družinsko povezavo : oče – sin se mi je stvar še bolj razčistila. Milan Guček je bil tudi oče, meni  dobro znanega; dr. Andreja Gučka. Sedaj se mi Milan Guček nenadoma ni zdel več tuja oseba, čeprav ga nisem nikoli srečal se mi dozdeva, kot da sva se dobro poznala.

Z Andrejem se že dolga leta srečujeva . Večino svojega delovnega obdobja je kot zdravnik preživel v  UKC Ljubljena. Bil je ponosen na njegov dializni oddelek .  Verjetno se je sam zavedal, da nima smisla , da nam pripoveduje o nefrologiji, hemodializi, pentonealni dializi  in podobnih podrobnostih s katerimi se je ves čas ukvarjal. Pacienti so ga cenili in on se jim je posvečal z vso svojo energijo.

Veliko več smo se pogovarjali o kulturi, glasbi predvsem pa o literaturi.Šele potem ko sem našel v »kovčku« prej omenjeno fotografijo , ki jo je naredil pred mnogimi desetletji njegov oče, mi je zaupal, da je oče veliko pisal. Objavil je kar nekaj knjig. Ko mi je Andrej pripovedoval o življenjskih  postajah njegovega očeta, sem že drugič zastrigel z ušesi. Njegove postaje v življenju so mi postajale vedno bolj znane in me zato tudi vedno bolj zanimale:

Milan je obiskoval osnovno šolo v Radečah pri Zidanem mostu skupaj z mojo mamo Slavo Rogelj rojeno Polanec. Po končani maturi v Ljubljani je opravil enoletni abituientski tečaj na Trgovski akademiji. Dvajset let pred njem je isto akademijo končal tudi moj oče Lovro Rogelj. Po kapitulaciji Italije je Milan Guček . postal partizanski komandant mesta Ilirska Bistrica ter polit. komisar sicer kratkotrajne Snežniško-brkinske brigade. Trideset let kasneje, sem celo 1974 leto kot vojak JLA preživel  v Ilirski Bistrici. Postal je tajnik okrožnega  odbora OF in prevzel organizacijsko in propagandno delo na območju južno od Rižane. V »njegov« rajon je sodil tudi Sv. Anton , ki  sem ga dolga desetletja pogosto  obiskoval. Bil je tudi član in sekretar okrožnega komiteja KPS, kot tak pa je v stiku s hrv. partij. funkcionarji skušal določiti narodnostno mejo v Istri. To pomeni, da je bil  začetnik  poizkusa rešitve  mejnega problema med Slovenijo in Hrvaško.

Po vojni je bil  nekaj časa šef personalnega odseka OZNE, 1946 pa je bil premeščen v zvezno Kontrolno komisijo v Beogradu, kmalu zatem pa spet v Ljubljano. kot inšpektor Kontrolne komisije LRS. Prva povojna leta v Jugoslaviji je tudi moj oče preživel v Beogradu, Nišu  in Peči.  Ker se je Milan ukvarjal  v tistem obdobju z političnim podsistemom, moj oče pa kot usnjarski tehnolog  z izgradnjo usnjarske industrije , se verjetno takrat nista nikoli  srečala.

Zaradi oportunizma in nediscipline je bil  Milan Guček leta 1949 izključen in KP in uvrščen na spisek III. skupine tako imenovanih informbirojevcev. Zatem je stopil v službo k Triglav filmu, 1956 pa je postal soustanovitelj in prvi direktor Viba filma. Pri tem je bil zelo uspešen, uveljavljal pa se je tudi kot režiser in scenarist kratkometražnih oziroma dokumentarnih filmov, npr. Triglavski gozdovi, Bela krajina, Litostroj, Luka Koper, Zima na Gorenjskem. Nekaj časa je živel kot svobodni umetnik, 1968 pa je stopil v pokoj ter se iz zdravstvenih razlogov preselil v Ankaran.

Publicistično se je pojavljal že v petdesetih letih, pisal je članke o filmih, liter. delih, vse bolj pa se je nato posvečal t. i. partizansko problematiki, predvsem z vidika svojih lastnih doživetij. Tako je v letih 1959 in 1960 objavil dvoje knjig svojih partizanskih  spominov Jutri bo vse dobro (Lj. 1959) in Počakaj do prihodnje pomladi (Koper 1960). Za obe je značilno prepletanje osnovnega reportažnega načina prikazovanja z leposlovnimi elementi. Kot urednik in v precejšnji meri tudi kot avtor je sodeloval pri zborniku Slovenska Istra v boju za svobodo (Koper 1976). Kasneje se je posvetil predvsem pisanju monografije o Šercerjevi brigadi, ki naj bi izšla v treh knjigah, vendar je uspel izdati le prvi dve knjigi Šercerjeva brigada (1, Lj. 1973, Lj. 1982 z naslovom Strmi lazi; 2, Pekoči sneg, Lj. 1984).

Zaradi oportunizma in nediscipline je bil  Milan Guček leta 1949 izključen in KP in uvrščen na spisek III. skupine t. i. informbirojevcev. Zatem je stopil v službo k Triglav filmu, 1956 pa je postal soustanovitelj in prvi direktor Viba filma. Pri tem je bil zelo uspešen, uveljavljal pa se je tudi kot režiser in scenarist kratkometražnih oziroma dokumentarnih filmov, npr. Triglavski gozdovi, Bela krajina, Litostroj, Luka Koper, Zima na Gorenjskem. Nekaj časa je živel kot svobodni umetnik, 1968 pa je stopil v pokoj ter se iz zdravstvenih razlogov preselil v Ankaran.

Publicistično se je pojavljal že v petdesetih letih, pisal je članke o filmih, liter. delih, vse bolj pa se je nato posvečal t. i. partizansko problematiki, predvsem z vidika svojih lastnih doživetij. Tako je v letih 1959 in 1960 objavil dvoje knjig svojih partizanskih  spominov Jutri bo vse dobro (Lj. 1959) in Počakaj do prihodnje pomladi (Koper 1960). Za obe je značilno prepletanje osnovnega reportažnega načina prikazovanja z leposlovnimi elementi. Kot urednik in v precejšnji meri tudi kot avtor je sodeloval pri zborniku Slovenska Istra v boju za svobodo (Koper 1976). Kasneje se je posvetil predvsem pisanju monografije o Šercerjevi brigadi, ki naj bi izšla v treh knjigah, vendar je uspel izdati le prvi dve knjigi Šercerjeva brigada (1, Lj. 1973, Lj. 1982 z naslovom Strmi lazi; 2, Pekoči sneg, Lj. 1984).

Priznati moram, da sem prebral vse njegove knjige. In vse so vredne branja. Kljub vsemu pa mi je najdražja:  »Jutri bo vse dobo«. Napisal jo je v Snežniških gozdovih, nekje pod Jesenovcem nad Milanjami, meseca avgusta 1943 in jo je posvetil »moji hčerki Nanici, ki je takrat bila, sedaj pa je ni več.«

Prav Milanova ljubezen do prezgodaj umrle hčerke , cele njegove družine , Parmove ulice, Bežigrada in Ljubljane me spominja na Andreja in njegovo toleranco in ljubezen do vsega lepega.

Knjiga je izredno topla in zelo odkrita, da ne rečem celo kritična do nekaterih odločitev takratnega vodstva NOB. Knjiga je izšla že leta 1959 ko se je  še dokaj kritično ocenjeval odnos avtorja do NOB. To, da je knjiga preživele  vse kritike tistega časa  je morda zasluga tudi dveh uvodnih stavkov Milana Gučka:

» To so zapiski iz dni človeške stiske in preizkušnje«.  Ter  pogumnega stavka »Dogodkov, časa in krajev, ljudi in njihovih besed nisem spreminjal«.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s