Ljudje, ki živijo sami, zlasti tisti, ki so zapustili domovino in živeli ter delali v tujini brez partnerjev ali otrok, pogosto doživljajo življenje nekoliko drugače kot tisti, ki so obdani z družino. Njihovo osamljenost lahko spremljajo občutki svobode, neodvisnosti, pa tudi globoke izolacije, še posebej, ko se starajo.
Tak je tudi primer Matije Branislja, rojenega 17.februarja 1935 v Ljubljani , točneje na Ljubljanskem gradu, ko so v njem bila še stanovanja. V Avstralijo je prišel leta 1956. Po poklicu je bil šofer tovornjaka in je delal na občini. Živel je na Bondi Junction, potem v Seven Hills in zadnji dve leti in pol v Wodalbi, Central Coast
Sami se soočajo z izzivi, kot so ohranjanje socialnih stikov, vzpostavljanje občutka pripadnosti v tujem okolju in iskanje notranjega ravnovesja brez tradicionalnih opornih točk, kot so partnerstvo ali starševstvo. Njihov vsakdan lahko prinese občutek avtonomije – brez odgovornosti do drugih, a ta neodvisnost jih lahko vodi v notranje vpraševanje, kako globoko vplivajo na svet okoli sebe, če nimajo potomcev ali trajnih vezi. Pogosto se posvetijo delu ali hobijem, kar jih lahko zapolni, a na dolgi rok ne nadomesti občutka pripadnosti družini ali večjim življenjskim povezavam.
S prijateljem Bertom Gianinijem, s katerim sta se poznala od otroških let, in njegovo ženo Fay, ki je Avstralka, so se pogosto srečevali, vsako nedeljo so se zbrali skupaj pri kosilu in za osebne praznike. Tudi za njegov rojstni dan so se dogovorili za praznično kosilo, vendar sta ga prijatelja našla mrtvega v njegovi hiši
Ko umrejo brez bližnjih, ki bi jih obdržali v spominu skozi družino, lahko ostanejo zgolj v spominih prijateljev ali sorodnikov. Njihova zapuščina je pogosto abstraktna, povezana z njihovo kariero, umetnostjo ali osebnimi dosežki, a manj fizična ali čustvena, kot bi bila v krogu družine. Njihova smrt pogosto prinese žalost in premišljevanje o življenju, ki ga niso živeli v tesnih odnosih, predvsem med brati, sestrami in starši, ki so jih morda v mladosti zapustili.
Foto: Morda je med skupino otrok, ki so stanovaali na Ljubljanskem gradu tudi Matija Braniselj
Matija je zapustil sestro in njeno družino v Šentvidu pri Ljubljano Za starše, brate in sestre, ki so ostali doma, njihova odsotnost včasih pomeni boleče breme. Starši, ki so otroka poslali v tujino v upanju na boljše življenje, lahko doživljajo globoko praznino, ker ne morejo biti fizično prisotni. Sestra ali brat, ki ostane, pogosto nosi krivdo ali občutek izgube, še posebej, če vedo, da je njihov sorojenec v tujini umrl sam. Ti občutki lahko postanejo še močnejši ob misli, da ni bilo dedičev, s katerimi bi ohranili vezi in spomine na skupno družinsko dediščino.
Za smrt Matije Brancelja smo izvedeli od prijatelja Berta Gianinija. In tudi to, da je bil njegov pogreb 23.2. 2017 v Wodalbi
Na splošno življenje samskih v tujini lahko vključuje občutek svobode, vendar tudi potrebo po smislu in bližini, ki ga lahko, kadar ga ni, nadomesti občutek izolacije.
Mnoge od samskih Slovencev v Avstraliji sem tudi osebno poznal. Mislim, da je moja dolžnost, da o njih v svojem »kovčku« napišem vsaj nekaj besed. Današnji zapis o Matiji Branclju je prvi tak.
Kovček 