Foto: Jože Železnik, peti z leve, med člani društva planica iz Wolongonga
Ljudje, ki živijo sami, zlasti tisti, ki so zapustili domovino ter živeli in delali v tujini brez partnerjev ali otrok, pogosto doživljajo življenje nekoliko drugače kot tisti, ki so obdani z družino. Njihovo osamljenost lahko spremljajo občutki svobode, neodvisnosti, pa tudi globoke izolacije, še posebej, ko se starajo.
Sami se soočajo z izzivi, kot so ohranjanje socialnih stikov, vzpostavljanje občutka pripadnosti v tujem okolju in iskanje notranjega ravnovesja brez tradicionalnih opornih točk, kot sta partnerstvo ali starševstvo. Njihov vsakdan lahko prinese občutek avtonomije – brez odgovornosti do drugih, a ta neodvisnost jih lahko vodi v notranje vpraševanje, kako globoko vplivajo na svet okoli sebe, če nimajo potomcev ali trajnih vezi. Pogosto se posvetijo delu ali hobijem, kar jih lahko zapolni, vendar na dolgi rok ne nadomesti občutka pripadnosti družini ali večjim življenjskim povezavam.
Takšen je bil tudi primer Jožeta Železnika iz Wollongonga v Avstraliji, ki je tam 24. februarja 2014 tudi umrl. Rodil se je kot najstarejši izmed treh otrok 6. decembra 1944 v Šiški v Ljubljani. Kot mlad fant, srednješolec, je leta 1960 nenapovedano emigriral, domači pa dolgo niso vedeli, kje je. Kar odšel je. Po nekaj tednih se je na kratko javil iz Italije, nato pa hitro pripotoval v Avstralijo. Tam je našel nov dom in družbo slovenskih fantov v Baragovem domu v Kewu v Melbournu. Izučil se je za pleskarja in se kasneje preselil v Wollongong.
Jože je bil zelo družaben, velikodušen in priljubljen tako med slovenskimi rojaki kot tudi drugimi. Bil je član odbora Slovenskega kluba Planica v Wollongongu in športni referent. Rad je pomagal pri različnih opravilih, še leto pred smrtjo, leta 2013, je prišel v Merrylands prepleskat obnovljene prostore društva Planica.
Ko umrejo brez bližnjih, ki bi jih ohranili v spominu skozi družino, lahko ostanejo zgolj v spominih prijateljev ali sorodnikov. Njihova zapuščina je pogosto abstraktna, povezana z njihovo kariero, umetnostjo ali osebnimi dosežki, a manj fizična ali čustvena, kot bi bila v krogu družine. Njihova smrt pogosto prinese žalost in premišljevanje o življenju, ki ga niso živeli v tesnih odnosih, predvsem med brati, sestrami in starši, ki so jih morda v mladosti zapustili.
Za starše, brate in sestre, ki so ostali doma, je njihova odsotnost včasih boleče breme. Starši, ki so otroka poslali v tujino v upanju na boljše življenje, lahko doživljajo globoko praznino, ker niso mogli biti fizično prisotni. Sestra ali brat, ki ostane, pogosto nosi krivdo ali občutek izgube, še posebej, če vedo, da je njihov sorojenec v tujini umrl sam. Ti občutki so še močnejši, ko pomislijo, da ni bilo dedičev, s katerimi bi ohranili vezi in spomine na skupno družinsko dediščino.
Jože si ni ustvaril svoje družine, bil pa je zelo povezan s Sirčevimi v Wollongongu in kasneje tudi s svojimi domačimi, s katerimi so se po dolgem času našli in se nato redno obiskovali. Njegova sestra Meri in Angela Sirc sta zanj velikodušno skrbeli v času njegove bolezni. Jože je bil navdušen športnik in šahist, redno se je udeleževal klubskih in športnih tekmovanj doma, v Slovenskem društvu Sydney, Klubu Triglav, v Canberri, Alburyju in drugod. Z velikim zanimanjem je spremljal športna tekmovanja, še zadnje zimske olimpijske igre v Sočiju je spremljal v zadnjih dneh svojega življenja. Dan po končanih olimpijskih igrah je umrl.
Kovček 