Foto: Simbolna ilustracija UI za Alojza Valenčiča
Ko je Alojz Valenčič, doma iz Zarečja pri Ilirski Bistrici, prvič zapustil domači prag, je s seboj nesel več kot le skromen kovček. Nosil je spomine na kraško pokrajino, na trdo, a pošteno življenje, in predvsem na občutek pripadnosti, ki ga človek ne more pustiti za seboj, četudi odide na drugi konec sveta.odil se je 28. februarja 1930 v času, ko življenje ni prizanašalo nikomur. Odraščal je v okolju, kjer sta bila delo in vztrajnost samoumevna, kjer so se vrednote prenašale iz roda v rod brez velikih besed, a z močnimi dejanji. Ko je leta 1954 stopil na ladjo proti Avstraliji, ni vedel, kaj ga čaka – vedel pa je, zakaj odhaja: po boljše življenje, za prihodnost, ki je doma ni mogel najti.
Avstralija ga je sprejela tako, kot je sprejemala mnoge – brez olepševanja, z izzivi, ki so zahtevali pogum. Že leto dni po prihodu, leta 1955, si je ustvaril družino. Z Marijo, po domače Marico Rutar, sta si zgradila dom, ki ni bil le zatočišče, temveč sidro v novem svetu. V njem sta ohranjala jezik, navade in toplino, ki ju je Alojz prinesel iz domovine.Toda Alojz ni bil človek, ki bi živel le zase. Med rojaki v Melbournu je hitro začutil, kako močna je potreba po skupnosti – po prostoru, kjer bi se ljudje lahko srečevali, govorili svoj jezik in ohranjali svojo identiteto. Iz te potrebe je rasla ideja, ki se je uresničila v ustanovitvi slovenskega društva Jadran.
Bil je med njegovimi ustanovitelji – in ne le to. Prevzel je odgovornost prvega predsednika. Pet let, od 1971 do 1976, je vodil društvo z mirno odločnostjo. Ni šlo le za organizacijo dogodkov ali srečanj; šlo je za ustvarjanje doma daleč od doma. Pod njegovim vodstvom je Jadran postal prostor, kjer so se prepletale zgodbe, kjer so otroci poslušali slovensko besedo, kjer so odrasli našli oporo in prijateljstvo.Takšno delo ne mine neopaženo. Leta 2011, ob 40-letnici društva, je Alojz prejel posebno priznanje Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. To priznanje ni bilo le formalnost – bilo je tiho priznanje življenju, posvečenemu skupnosti. Žal se praznovanja zaradi bolezni ni mogel več udeležiti. Priznanje sta v njegovem imenu sprejeli žena Marica in hčerka Anna – simbolično, kot most med njegovim življenjem in tistimi, ki njegovo dediščino nosijo naprej.
Ko je 15. novembra 2011 v bolnišnici Sunshine v St. Albansu sklenil svojo življenjsko pot, je za seboj pustil več kot spomin. Pustil je sled. Njegovo slovo v cerkvi Sacred Heart in počitek na pokopališču Keilor nista bila le zaključek, temveč tudi opomnik, kako globoko lahko človek zaznamuje skupnost.Alojz Valenčič je pripadal dvema svetovoma – tistemu, iz katerega je izšel, in tistemu, ki ga je pomagal soustvarjati. Med njima ni izbiral. Povezal ju je. In prav v tem je bila njegova največja vrednost: znal je ohraniti korenine, ne da bi se bal rasti.
Danes njegovo ime živi v zgodbah, v spominih in v delu društva Jadran, ki še vedno združuje ljudi. In morda je prav to najlepša zapuščina – da človek ne ostane le v preteklosti, temveč postane del nečesa, kar traja naprej.
Kovček 