Foto: Simbolna ilujstracija UI za Stanislava Veliščka
V zgodbah slovenskih izseljencev se pogosto ponavljajo tihe, skoraj neopazne usode – življenja, ki niso pustila velikih zapisov, a so bila kljub temu polna dela, upanja in neizrečenih hrepenenj. Ena takih je tudi zgodba Stanislava Veliščka.
Stanislav Velišček (Zapotok pri Kanalu – Sydney, 5. september 1962) se je rodil v majhni primorski vasi, v Zapotoku pri Kanalu, kjer so bile hiše stisnjene med kamen in trdo zemljo, življenje pa odvisno od dela rok in potrpežljivosti. Že zgodaj je spoznal, da mu domača zemlja ne bo mogla dati dovolj. Kot mnogi njegovi rojaki se je odločil za pot v neznano – v Avstralijo, obljubljeno deželo dela in kruha.Ko je prispel, ga ni pričakala obljubljena lahkotnost, temveč gozdovi. Dolga leta je delal v njih, daleč od mest, od slovenskih besed in domače bližine. Med drevesi, ki jih je podiral, je verjetno pogosto mislil na zelene griče nad Sočo, na poti, ki jih je poznal kot otrok. Toda življenje ga je vodilo naprej, brez vračanja.
Kasneje se je ustalil v Sydneyu, v predelu Glebe. Tam si je ustvaril skromen dom in za nekaj časa tudi čevljarnico – tiho obrt, kjer človek popravi obrabljeno in skuša podaljšati življenjsko pot stvari. Morda je bilo v tem delu nekaj simbolnega: popravljati, kar se da, čeprav se vsega ne da rešiti.Stanislav je ostal sam. Ni si ustvaril družine, ni imel žene, ki bi mu ob večerih delila tišino, niti otrok, ki bi mu dali občutek nadaljevanja. Njegov krog ljudi so bili redki sorodniki in rojaki, raztreseni po velikem mestu.
Zadnja leta njegovega življenja so bila težka. Ohromelost mu je vzela gibanje, samostojnost in verjetno tudi tisto malo vsakdanjega dostojanstva, ki ga človek tako tiho varuje. Dne 5. septembra 1962 se je njegova pot končala v bolnišnici – daleč od rojstne vasi, daleč od otroških spominov.
Od njega so se poslovili v cerkvi Svete Družine v Granvillu, nato pa so ga pospremili na veliko pokopališče v Rookwoodu, kjer počivajo številni priseljenci, vsak s svojo zgodbo, ki jo le redki še znajo povedati. Ob njegovem grobu so stali brat Leopold, nečak, nečakinja Milka in nekaj znancev – majhen krog ljudi, ki je še držal spomin nanj.Njegovo življenje ni bilo zapisano v velikih dejanjih, temveč v vsakdanjem delu, v tihih naporih in v samoti, ki jo mnogi izseljenci niso nikoli povsem premagali. Takšne zgodbe nas opominjajo, da izseljenstvo ni le zgodba uspeha, temveč pogosto tudi zgodba tihega odrekanja – in da so nekateri odšli tako daleč, da se niso nikoli več zares vrnili, niti v spominu ljudi.
Stanislav Velišček danes počiva na tuji zemlji. Njegova zgodba pa ostaja kot tih opomin na generacijo, ki je živela med dvema svetovoma – in včasih ostala sama med njima.
Kovček 