Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Šuštarja
Glas, ki je povezoval skupnost, in človek, ki je ostal v spominu po dobroti. Ko odide človek, ki je s svojo prisotnostjo destletja tiho, a vztrajno soustvarjal življenje skupnosti, za njim ne ostane praznina le v družini, temveč tudi v prostoru, kjer je živel, delal in daroval svoj čas. Takšen je bil Jože Šuštar – mož, oče, ded, pevec in zvest član slovenske skupnosti v Avstraliji.
Rodil se je 22. marca 1926 v Kalobju pri Celju kot osmi izmed desetih otrok Ivana in Marije, rojene Rozman. Že zgodaj se je izučil za mizarja, poklic, ki zahteva natančnost, potrpežljivost in občutek za obliko – lastnosti, ki so ga spremljale vse življenje. Leta 1954 ga je pot zanesla v Avstralijo, kjer si je skupaj z rojaki začel ustvarjati novo življenje. Istega leta se je v St. Mary’s poročil z Matildo Menhart iz Maribora, s katero sta si ustvarila družino in dom.A Jože ni bil človek, ki bi živel le za svoje bližnje. Njegovo življenje je bilo globoko vpeto v slovensko skupnost, zlasti v začetnih letih oblikovanja slovenskega družabnega in kulturnega življenja v St. Mary’s. Tisti časi so bili zaznamovani z močno potrebo po povezanosti, po ohranjanju jezika, pesmi in običajev, ki so jih prinesli s seboj iz domovine. Jože in njegova žena Matilda sta bila med tistimi, ki so se teh srečanj udeleževali z odprtim srcem – vedno nasmejana, prijazna in pripravljena pomagati.
Posebno mesto v njegovem življenju je zavzemalo društvo Triglav. Bil je eden izmed prvih, ki so se odzvali pobudi za ustanovitev moškega pevskega zbora pri Klubu Triglav, ko je obisk Slovenskega okteta med rojaki zanetil novo ustvarjalno iskrico. Jožetov čisti tenor je hitro izstopal. Ni pel le iz dolžnosti ali navade – pel je z dušo. Njegov glas je bil prepoznaven, topel in iskren, zato ni presenetljivo, da je pogosto nastopal tudi kot solist.
Zbor Triglav ni bil le pevska skupina – bil je nosilec slovenske identitete v novem okolju. Jože je z njim nastopal na številnih prireditvah: v klubu, na etničnih festivalih, v radijskih oddajah na SBS in celo v znameniti operni hiši v Sydneyju. Poseben ponos mu je predstavljala turneja v domovino, kjer so pevci nastopili na srečanju slovenskih zborov ter na številnih koncertih po Sloveniji in tudi v Celovcu. Takrat se je simbolno sklenil krog – pesem, ki jo je ponesel v svet, se je vrnila tja, kjer je imela svoje korenine.
V okviru društva Triglav Jože ni bil dejaven le kot pevec. Prevzel je tudi odgovorno nalogo blagajnika v odboru kluba. To delo je opravljal vestno, natančno in z občutkom odgovornosti, ki je bil značilen za vse, česar se je lotil. V časih, ko so bili sestanki pogosto burni in polni različnih mnenj, je znal ohranjati mirno besedo in spoštljiv odnos. Bil je človek, ki ni iskal ospredja, temveč ravnotežje.
Ko se je število pevcev začelo zmanjševati, se je skupina povezala s cerkvenim pevskim zborom pri sv. Rafaelu v Merrylandsu. Tudi tam je Jože ostal zvest petju – še naprej je s svojim glasom bogatil bogoslužja, zlasti ob slovesnih in žalostnih priložnostih. Njegova interpretacija pesmi, kot sta »Vigred se povrne« ali »Ultima in mortis hora«, je mnogim ostala v globokem spominu.
Zadnja leta njegovega življenja je zaznamovala bolezen. Alzheimerjeva bolezen mu je počasi jemala spomin, a ne tudi vsega. Pesmi, ki jih je nosil v sebi, so ostajale. Še dolgo je, ob pomoči prijateljev, prihajal na vaje in nastope. To je bila tiha, ganljiva priča o tem, kako globoko je bila glasba vtkana v njegovo bit.
Ko se je moral preseliti v dom za ostarele, ga je žena Matilda zvesto obiskovala vsak dan. Njuna povezanost je ostala neomajna do konca. V krogu svojih najdražjih je 17. julija 2010 sklenil svoje življenje v Northmeadu. Pogrebna sveta maša je bila darovana 23. julija pri sv. Rafaelu v Merrylandsu, kjer je pel zbor, ki mu je Jože dolga leta pripadal. Poslovili so se od njega vnuki in predstavniki društva, pokopan pa je na slovenskem delu pokopališča v Rookwoodu – med prijatelji, s katerimi je delil pesem in življenje.
Za njim so ostali žena Matilda, sinova Steven in John z družinama, vnuki Hanna, Alec, Emma, Karl in David ter številni prijatelji in rojaki. A ostalo je tudi nekaj več: spomin na človeka, ki ni izstopal po velikih besedah, temveč po tihih dejanjih.
Jože Šuštar je bil eden tistih ljudi, ki skupnost držijo skupaj – s prijaznostjo, zanesljivostjo in pripravljenostjo pomagati. Bil je, kot so zapisali njegovi sodobniki, resnično dober človek. In takšni ljudje nikoli ne odidejo povsem – ostajajo v pesmi, ki še vedno odzvanja, in v spominih, ki jih čas ne izbriše.
Kovček 