Foto: Simbolna ilustracija ladije SS Waterman s katero je v Avstralijo priplul Stanislav Ferjančič
V življenjskih zgodbah slovenskih izseljencev v Avstraliji se pogosto ponavljajo podobne poti: skromno otroštvo v veliki družini, vojna in povojna negotovost, odhod v tujino z malo prtljage in veliko upanja, leta težkega fizičnega dela, nato pa počasi ustvarjen dom v novi deželi. Takšno pot je prehodil tudi Stanislav Ferjančič, rojen 1. maja 1928 v Mančah pri Vipavi,
Stanislav je odraščal v času, ko življenje na vipavskem podeželju ni bilo lahko. Bil je sin Janeza in Katarine, rojene Semenič, eden izmed desetih otrok. Velike družine so bile tedaj nekaj običajnega, toda kruha pogosto ni bilo dovolj za vse. Otroci so se zgodaj navadili dela, medsebojne pomoči in skromnosti. Prav te vrednote so pozneje številnim slovenskim izseljencem pomagale, da so obstali v tujini.
Druga svetovna vojna in povojna leta so marsikomu podrla predstavo o prihodnosti doma. Tako kot mnogi Primorci in drugi Slovenci je tudi Stanislav nekaj let po vojni odšel najprej v Italijo. Tam so številni begunci in izseljenci živeli v negotovosti, po begunskih taboriščih ali začasnih nastanitvah, med čakanjem na možnost odhoda v oddaljene države. Avstralija je bila za mnoge skoraj nepredstavljivo daleč – dežela, o kateri so vedeli malo, a je obljubljala delo in možnost novega začetka.
Leta 1952 je Stanislav prispel v Avstralijo. Potovanje z ladjo je trajalo več tednov. Za marsikaterega slovenskega izseljenca je bilo to prvo veliko slovo: za njim so ostali domača vas, starši, sorojenci in jezik otroštva. Pred njim pa neznana celina. Podobno je nekaj let pozneje v Avstralijo prišel tudi del njegove širše družine. Družina je leta 1959 pripotovala na znameniti ladji SS Waterman, ki je v petdesetih letih v Avstralijo pripeljala številne evropske izseljence, tudi mnogo Slovencev. Takšne družinske verige preseljevanja so bile med izseljenci zelo pogoste: najprej je odšel eden, nato so za njim prihajali bratje, sestre ali drugi sorodniki.
Prva leta v Avstraliji so bila skoraj vedno najtežja. Tudi Stanislav je kot mnogi novodošli naseljenci opravljal razna težaška dela. Delo je bilo fizično naporno, pogosto v vročini, med tujimi ljudmi in v jeziku, ki ga mnogi še niso razumeli. Toda prav ti ljudje so pomagali graditi povojno Avstralijo. Mnogi Slovenci so delali na železnicah, cestah, v rudnikih, tovarnah in pri velikih državnih projektih.
Med najbolj znamenitimi projekti tistega časa je bila gradnja hidroenergetskega sistema v Snowy Mountains. Tam je Stanislav delal kar trinajst let. Snowy Mountains Scheme ni bil samo gradbeni projekt, ampak prava mala skupnost narodov. Na tisoče priseljencev iz Evrope je tam pustilo del svojega življenja. Slovenci so sloveli kot pridni, zanesljivi in tehnično spretni delavci. Mnogi so prav tam prvič začutili, da v novi državi vendarle lahko ustvarijo prihodnost.
Po vrnitvi v Sydney je Stanislav opravljal različna mehanska dela. Toda življenje slovenskega izseljenca ni bilo samo delo. Zelo pomembno vlogo so imela slovenska društva, cerkev in prijateljske vezi. Tam so ljudje našli košček domače besede, domače pesmi in občutek pripadnosti. Stanislav je bil med tistimi, ki nikoli niso odrekli pomoči. Na klubu Triglav in med prijatelji je veljal za človeka, ki je bil pripravljen pomagati pri vsakem opravilu. Veliko slovenskih izseljencev je prav s takšno medsebojno pomočjo preživelo najtežja leta v tujini.
Pozneje se je poročil z Maro, rojeno Stock, ki je izhajala iz Kranja. Tudi njuna življenjska zgodba je bila značilna za številne slovenske izseljenske družine: dva človeka iz iste domovine sta si daleč od Slovenije ustvarila nov dom, hkrati pa ohranila slovenski jezik, običaje in vezi z rojaki.
Čeprav so si številni izseljenci v Avstraliji ustvarili boljše materialno življenje, jih domovina nikoli ni povsem zapustila. Sorodniki Stanislava Ferjančiča so ostali razkropljeni po svetu – nekateri v Sloveniji, drugi v Melbournu, ena sestra v Trstu. Takšna razseljenost družin je bila ena največjih bolečin slovenskega izseljenstva 20. stoletja. Družine so ostajale povezane predvsem s pismi, redkimi telefonskimi klici in pozneje z obiski.
Stanislavova življenjska pot se je sklenila avgusta leta 2000 v Fairfieldski bolnišnici, po kratki in hudi bolezni. Toda njegova zgodba ostaja podoba cele generacije slovenskih izseljencev: ljudi, ki so iz majhnih slovenskih vasi odšli v svet, tam opravljali najtežja dela, pomagali graditi novo državo in obenem ohranili zvestobo svojim koreninam, jeziku in ljudem. Njihove življenjske poti niso bile lahke, a prav zaradi njihove vztrajnosti danes zgodovina slovenskega izseljenstva v Avstraliji nosi toliko človeške topline, poguma in tihe dostojanstvenosti.
Kovček 