Foto: Simbolna ikustracija UI za Jožico Antonić r. Ličen
Ko se je življenjska pot Jožice Antonič, rojene Ličen, 7. januarja 2007 tiho iztekla v domu Waverley Private Nursing Home v Glen Waverleyju pri Melbournu, je za njo ostala zgodba žene, ki je v svojem življenju nosila težo skoraj celotnega evropskega 20. stoletja. V sebi je nosila spomin na vojno, taborišče smrti, beg čez mejo, izseljenstvo in dolga desetletja poštenega dela daleč od domače Volčje Drage.
Rodila se je 21. decembra 1925 v primorski vasi Volčja Draga. Odraščala je v času, ko je Primorska živela pod težkim pritiskom fašizma, a največja preizkušnja jo je doletela med drugo svetovno vojno. Februarja leta 1944 so jo kot komaj devetnajstletno dekle skupaj z njenima sestrama Danico in Palmiro deportirali v zloglasno nacistično taborišče Auschwitz. To ni bila le pot v neznano, ampak pot v srce človeške teme.
Auschwitz je bil kraj, kjer so ljudje izgubljali imena, dostojanstvo in pogosto tudi življenje. Tja so prihajali vlaki polni prestrašenih ljudi iz vse Evrope, med njimi tudi številni Slovenci s Primorske. Mlada Jožica je morala v taborišču prezgodaj dozoreti. Vsak dan je pomenil boj za golo preživetje, za drobec kruha, za toplino, za upanje. Najhujša rana njenega življenja pa je bila smrt sestre Palmire, ki je v Auschwitzu umrla. Ta izguba je Jožico spremljala vse življenje. Druga sestra Danica je taborišče preživela in se po vojni vrnila v domačo Volčjo Drago, kjer je živela še dolga leta.
Po koncu vojne se je Jožica vrnila domov, toda miru ni našla. Primorska povojna leta so bila polna negotovosti, strahu in političnih pritiskov. Ker je njihova hiša stala blizu meje, je leta 1947 pobegnila čez mejo. Za sabo je pustila domačo zemljo, družino in mladostne spomine. Pred njo pa je bila nova, negotova pot begunke.
V Avstralijo je prispela 12. maja 1950 v Melbourne. Tako kot številni slovenski izseljenci je tudi ona začela znova skoraj iz nič. Življenje ji ni prizanašalo, vendar je v sebi nosila neverjetno notranjo moč. Že leto po prihodu se je poročila s Frankom Antonichem, rojenim v Šibeniku. Skupaj sta si ustvarila dom in družino ter nekaj let živela v Warragulu, nato pa vse življenje v Melbournu.
Jožica je delala v tiskarstvu, kar šestnajst let pri Railway Ticket Printing. Bila je pridna, zanesljiva in spoštovana delavka. Zaradi znanja nemščine in hrvaščine je v začetnih letih pomagala tudi kot prevajalka. Marsikomu je olajšala prve korake v novi domovini, saj je sama dobro vedela, kako težko je človeku, ko ostane brez jezika, doma in varnosti.
Toda pod mirno zunanjostjo je vse življenje živela tudi z bolečimi spomini na Auschwitz. Tisti, ki so preživeli taborišča smrti, pogosto niso veliko govorili o preteklosti. Rane so bile pregloboke. A v njihovih pogledih, v tišini in v posebni občutljivosti do trpljenja drugih je bilo mogoče slutiti, kaj so doživeli. Jožica je pripadala tej generaciji tihih pričevalcev zgodovine.
Njeno življenjsko pot je zaznamovala velika vzdržljivost. Preživela je nacistični teror, izgubila sestro, zapustila domovino in v daljni Avstraliji začela novo življenje. Kljub vsemu pa je ohranila toplino do ljudi in ljubezen do družine. Ob njeni smrti so za njo žalovali hčerka Nadja z možem Petrom, vnuka Paul in Anthony, sorodniki v Avstraliji ter sestra Danica in širša družina v Sloveniji.
Pokopali so jo na pokopališču Fawkner v Melbournu. Njena življenjska zgodba pa ostaja več kot le osebni spomin. Je opomin na čas, ko je človek človeku odvzel človečnost, in hkrati pričevanje o neverjetni moči preživetja. Jožica Antonič, rojena Ličen, je bila ena izmed tistih tihih primorskih žena, ki jih je zgodovina neusmiljeno preizkusila — a jih ni zlomila.
Kovček 