Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta in Slavka Fabiana
Ko je Slavko Fabian septembra leta 1949 stopil na avstralska tla, ni prihajal v popolnoma neznan svet. Na drugem koncu velikega Sydneya ga je čakal oče Jože – človek, ki je že leta 1927 zapustil rodne Bate pri Grgarju in se med prvimi slovenskimi priseljenci podal v oddaljeno Avstralijo. Med njima je ležalo več kot dvajset let ločenega življenja, dve celini in čas, ki ga ni bilo mogoče vrniti. Toda vendarle je ostajala vez očeta in sina, ki je ni mogla pretrgati niti razdalja.Slavko je bil rojen 8. junija 1923 v družini Jožeta in Ivanke Fabian, rojene Sedevčič. Otroštvo je preživel med vipavskimi griči in skromnim kmečkim življenjem, v času, ki ni prizanašal ljudem. Njegov oče je že zgodaj odšel v Avstralijo, kakor mnogi Primorci tistega časa, ki so v tujini iskali delo in možnost boljšega življenja. Za sabo je pustil družino, domačijo in sina, ki je odraščal brez njegove vsakodnevne bližine.
Koliko pisem je v tistih letih prepotovalo morje, danes nihče več ne ve. Morda so bila kratka in redka, napisana po dolgem delovnem dnevu. Morda je bil v njih vonj po domotožju in tiha želja, da bi nekoč spet sedela skupaj za isto mizo. Za mnoge izseljence tistega časa je bila vrnitev skoraj nemogoča. Zato je bilo ponovno srečanje z družino nekaj skoraj nepredstavljivega.
Ko je Slavko po vojnih letih prispel v Avstralijo, ga ni čakal bogat človek, ampak utrujen priseljenec, vajen trdega dela in skromnosti. Oče si je v Mona Vale ustvaril posestvo in tam prideloval paradižnike za sydneyski zelenjavni trg. To ni bilo lahko življenje. Delo na zemlji v avstralski vročini je zahtevalo vztrajnost, moč in veliko odrekanja. A prav tam, med vrstami paradižnikov in zgodnjimi jutri na tržnici, sta se oče in sin po dolgih letih znova učila živeti drug ob drugem.
Verjetno med njima ni bilo veliko velikih besed. Moški njune generacije so čustva pogosto skrivali za delom in molkom. Toda v skupnem delu, v utrujenih večerih po dnevu na posestvu in v počasnem ustvarjanju novega doma se je ponovno tkalo nekaj, kar je bilo nekoč prekinjeno. Oče je sinu predajal izkušnje priseljenskega življenja, sin pa je v očetu znova odkrival človeka, ki ga je dolga leta poznal predvsem iz pripovedi in redkih pisem.
Leta 1958 je za Slavkom v Avstralijo prišla tudi njegova življenjska družica Pavla. Doma sta se poročila po zastopniku, nato pa ju je v Sydneyju cerkveno poročil pater Bernard Ambrožič. V njunem zakonu sta se rodila hčerka Celesta in sin Robert. Tako se je zgodba slovenskega izseljenca nadaljevala v novo generacijo.
Slavko je ostal človek mirnega značaja. Tudi ko so ga začele spremljati bolezni in operacije, ni opustil dela na posestvu. Zemlja je postala del njegovega življenja, skoraj simbol poti, ki jo je prehodil skupaj z očetom. Morda je prav tam, v delu in vsakdanji vztrajnosti, najbolje razumel žrtve prve generacije slovenskih priseljencev v Avstraliji.
Ko so zdravniki konec junija 1995 odkrili levkemijo, je bolezen hitro napredovala. Poskusili so s kemoterapijo, toda izboljšanje je bilo le kratkotrajno. Slavko je svojo življenjsko pot končal 25. septembra 1995 v sydneyski bolnišnici Seven Days Adventists.Njegova življenjska zgodba pa ni le zgodba o bolezni in smrti. Je predvsem zgodba o ponovnem srečanju očeta in sina, ki ju je življenje za dolga leta ločilo, nato pa združilo na oddaljeni avstralski zemlji. Takšne zgodbe so bile med slovenskimi izseljenci pogoste, a vsaka nosi svojo bolečino in svojo tiho lepoto. Govorijo o ljudeh, ki so odšli daleč od doma, a so kljub vsem razdaljam skušali ohraniti družino, jezik in občutek pripadnosti.
Slavko Fabian je pripadal tej generaciji tihih, delovnih ljudi, ki niso veliko govorili o sebi, a so za seboj pustili sled poštenega dela, družinske zvestobe in vztrajnosti. In nekje med polji paradižnikov v Mona Vale sta oče in sin po dolgih letih znova našla drug drugega.
ž
Kovček 