Foto: Simbolna ilustracija UI za Darka Erzetiča
V gričevnatem svetu Goriških Brd, kjer se med vinogradi in sadovnjaki stiskajo majhne vasi z razgledom proti Furlaniji in Vipavski dolini, leži tudi vas Nožno. Tam se je 29. maja 1933 rodil Darko Erzetič, človek tihe delavnosti, zvestobe domači zemlji in pripadnosti slovenski skupnosti, ki je svoje življenje pozneje nažaljeval daleč od doma – v Melbourne.
Nožno v Brdih je bilo v času njegove mladosti preprosto, trdoživo okolje. Ljudje so živeli od zemlje, vinogradov in sadjarstva, obenem pa so bili močno povezani med seboj. Goriška Brda so v prejšnjem stoletju doživela številne preizkušnje: menjavanje državnih meja, vojni čas in povojno negotovost. Mnogi domačini so zato iskali boljše življenje v tujini, vendar so s seboj vedno nosili spomin na briške griče, cerkvene zvonove in domačo besedo. Takšno navezanost na domači kraj je vse življenje nosil tudi Darko Erzetič.
Leta 1961 se je v Trstu poročil z Julijano Marvin iz Stare Gore pri Novi Gorici. Dve leti pozneje sta se odločila za veliko življenjsko pot – odhod v Avstralijo. Leta 1963 je Darko priplul z ladjo Aurelia in skupaj z družino začel novo življenje na drugi strani sveta. Najprej so za kratek čas živeli v Adelaidi, nato pa so se ustalili v Melbournu, kjer je ostal do konca življenja.
Kot številni slovenski izseljenci tistega časa je tudi Darko začel skromno in predvsem z delom svojih rok. Bil je mojster keramike, natančen in zanesljiv delavec. Toda njegovo življenje ni bilo omejeno le na delo za vsakdanji kruh. Med slovenskimi rojaki v Avstraliji je hitro postal znan kot človek skupnosti, prijateljstva in pripravljenosti pomagati.
Posebej močno sled je pustil v slovenskem društvu Slovensko društvo Planica, kjer je bil eden izmed ustanovnih članov. V času, ko so slovenski priseljenci v Avstraliji gradili svoje domove, cerkve in društvene dvorane, so bila takšna društva mnogo več kot le prostori druženja. Bila so kraj, kjer se je ohranjal slovenski jezik, kjer so otroci prvič slišali slovensko pesem in kjer so rojaki drug drugemu pomagali premagovati domotožje.
Darko je pri Planici sodeloval tudi povsem praktično – s svojim keramičarskim znanjem je pomagal pri urejanju in gradnji društvenih prostorov. Takšno delo je bilo med izseljenci zelo cenjeno, saj so številne slovenske skupnosti nastajale predvsem s prostovoljnim delom članov. Bil je človek, ki ni veliko govoril o svojem prispevku, a je za njim ostajalo vidno delo. Zato ni presenetljivo, da so se ob njegovi smrti od njega poslovili številni prijatelji, rojaki in vaščani iz različnih avstralskih krajev, celo iz Sydneya.
5. maja 2002 je v bolnišnici Monash Medical Centre umrl. Pogreb in sedmina na Planici sta pokazala, kako globoko spoštovanje je užival med rojaki. Predsednik društva Lojze Kovačič se mu je zahvalil za njegovo delo, prijateljstvo in predanost skupnosti.
Za Darkom so ostali žena Julijana, sinova Klaudio in Robert ter širša družina v Avstraliji in Sloveniji. Ostal pa je tudi spomin na briškega človeka, ki je v daljni Avstraliji znal ohraniti svojo slovensko identiteto, delavnost in povezanost z rojaki. Takšni ljudje so desetletja tiho gradili slovensko izseljensko skupnost in poskrbeli, da je del Goriških Brd živel tudi pod južnim križem.
Kovček 