Foto: Simbolna ilustracija UI za Zoro Pace
V zgodbah slovenskih aleksandrink se pogosto skrivajo usode žensk, ki so morale že zelo mlade zapustiti domačo vas, da bi z delom v tujini pomagale svojim družinam. Med njimi je bila tudi Zora Maria Pace, rojena Nikolavčič, katere življenje je povezalo briška gričevja, egiptovski Kairo, Anglijo in nazadnje daljno Avstralijo.
Rodila se je 26. januarja 1914 v Cerovem , Goriška Brda, v času, ko življenje na Primorskem ni bilo lahko. Revščina in negotove razmere so številna dekleta silile, da so že zgodaj odšla v svet. Tudi Zora je bila še zelo mlada, ko je leta 1927 odpotovala v Kairo v Egipt. Tako kot mnoge aleksandrinke je verjetno odšla s strahom v srcu, a tudi z željo, da bi pomagala domačim in si ustvarila boljše življenje.
Kairo je bil tedaj veliko, živahno in povsem drugačno mesto od briških vasi. Med bogatimi hišami in tujimi jeziki je morala hitro dozoreti. Delo slovenskih deklet v Egiptu je pogosto potekalo daleč od domačega okolja in brez prave varnosti, vendar so prav s svojo pridnostjo, zanesljivostjo in toplino pustile močan pečat. Tudi Zora je skozi desetletja tujine ohranila dobroto in čut za ljudi.
Leta 1956 je morala zaradi političnih razmer zapustiti Egipt. Tako se je njena življenjska pot nadaljevala v Združeno kraljestvo, kjer je začela novo poglavje. Kasneje, leta 1963, je emigrirala še v Avstralija, državo, ki je mnogim slovenskim izseljencem pomenila nov začetek in priložnost za mirnejše življenje.Poročila se je s Carmelom Pacejem, Maltežanom, s katerim sta si ustvarila družino. Po njegovi smrti je živela v Brighton-Le-Sandsu v Sydney, zadnja leta svojega življenja pa je preživela v domu Scalabrini Village v Bexleyu.
Tisti, ki so jo poznali, so o njej govorili predvsem kot o izredno radodarni ženski. Zora ni pozabila na ljudi v stiski. Pred leti je zbrala veliko oblek in drugih potrebščin za pomoč potrebnim, del stvari pa so prodajali na dobrodelnih stojnicah. Takšna dejanja veliko povedo o človeku — o srcu, ki tudi po dolgih letih tujine ni otrdelo.Za seboj je pustila bogato družino: hčerke Rito, Miro in Ado, sina Carla, štirinajst vnukov ter devetnajst pravnukov, dva pa sta bila še na poti. Njena življenjska zgodba tako ni ostala le spomin na eno aleksandrinko, temveč tudi zgodba o koreninah, ki so se razrasle čez več celin.
Umrla je 23. januarja 2008 v Bexleyu pri Sydneyju. Pogrebna maša je bila darovana v cerkvi sv. Tomaža Mora v Brighton-Le-Sandsu, pokopali pa so jo na katoliškem pokopališču v Rookwoodu.
Zora Pace je pripadala generaciji žensk, ki niso veliko govorile o svojih žrtvah. A prav zaradi njih so mnoge družine doma preživele težke čase. Njihove poti iz majhnih primorskih vasi v daljni Egipt in nato še na druge konce sveta ostajajo tih, vendar pomemben del slovenske izseljenske zgodovine.
Kovček 