Foto: Simbolna ilustracija UI za Zvonka Groznika
Ko govorimo o slovenskih izseljencih v Avstraliji, pogosto pomislimo na ljudi, ki so zapustili domovino v iskanju boljšega življenja, vendar so v srcu vselej ohranili Slovenijo. Med njimi je bil tudi Zvonko Groznik, dolgoletni steber slovenske skupnosti v Wollongongu, človek vedrega značaja, neumoren organizator in zvest prijatelj svojih rojakov.
Rodil se je 10. avgusta 1931 v Ljubljani, mladost pa je preživel v Litiji. Mesto ob reki Savi je močno zaznamovalo njegova zgodnja leta. Rad je zahajal k reki, kjer je lovil ribe, sodeloval je v dramski skupini, skupaj z bratom Brankom pa sta igrala tudi v pihalni godbi. Že tedaj je kazal veliko veselje do druženja in sodelovanja z ljudmi.
Po končani nižji gimnaziji se je izučil za trgovca, pozneje pa še za električarja. Po odsluženem vojaškem roku v Zemunu je nekaj časa delal v litijski predilnici, vendar je, tako kot mnogi njegovi vrstniki, spoznal, da doma težko uresniči svoje načrte. Zato se je odločil za pogumno življenjsko pot in pogled usmeril proti daljni Avstraliji.
Pomemben mejnik v njegovem življenju je bil 30. maj 1959, ko se je v Salzburgu poročil z Dragico Čoh iz Loč pri Poljčanah. Le dva meseca po poroki sta se iz Genove vkrcala na ladjo in se podala na dolgo pot čez oceane. V Avstralijo sta prispela 4. septembra 1959.
Njun novi dom je postal Wollongong, industrijsko mesto južno od Sydneyja, stisnjeno med Tihi ocean in zelena pobočja Illawarre. V tistem času je bil Wollongong eno najpomembnejših središč priseljencev v Novi Južni Wales. Velika železarna in številna industrijska podjetja so privabljala delavce z vseh koncev Evrope. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev. V samem mestu je živelo okoli dvesto slovenskih družin, v širši okolici pa še več sto rojakov, zato je Wollongong postal eno najživahnejših središč slovenskega življenja v Avstraliji.
Zvonko se je najprej zaposlil v železarni, pozneje pa je delal kot električar. Toda služba je bila le del njegovega življenja. Veliko več kot zgolj delo mu je pomenila skupnost ljudi, s katerimi je delil spomine na domovino, slovenski jezik in kulturo.
Takoj po prihodu se je vključil v delovanje društva »Jutranja zvezda«, ki sta ga vodila Anton Dermota in Pavle Arhar. Po njuni smrti so se Slovenci v Wollongongu odločili, da ustanovijo nov slovenski klub Planica Wollongong. Med tistimi, ki so prevzeli odgovornost za razvoj društva, je bil tudi Zvonko Groznik.
Dolga leta je bil eden najdejavnejših članov kluba, kar deset let pa je opravljal tudi funkcijo predsednika. To je bilo obdobje številnih uspešnih prireditev, srečanj in kulturnih dogodkov. Posebno odmevni sta bili dve veliki slovenski kmečki ohceti, ki sta privabili številne obiskovalce in prikazali bogastvo slovenskih ljudskih običajev. Pod njegovim vodstvom je klub ostal prostor druženja, prijateljstva in ohranjanja slovenske identitete.
Bil pa ni le organizator. Bil je tudi kronist skupnosti. O življenju Slovencev v Wollongongu je redno poročal slovenskim časopisom in revijam. Tudi po tem, ko je predsedniško mesto prevzel Ivan Rudolf, je Zvonko ostal dejaven član kluba, sodeloval pri različnih nalogah ter skrbel, da se pomembni dogodki in življenjske zgodbe rojakov niso izgubili v pozabo.
Leta 1999 ga je močno prizadela smrt žene Dragice. Njuna skupna življenjska pot je trajala štiri desetletja. Njeno izgubo je zelo težko sprejel. Vse do konca življenja je skrbno ohranjal njen spomin..
Tudi v poznih letih ni izgubil zanimanja za življenje okoli sebe. Pred božičem je še ročno zapisoval svoje spomine, želel je, da bi ostali ohranjeni za prihodnje rodove. Ko ga je bolezen začela vse bolj spremljati, je kljub temu ohranil vedrino. Ob enem zadnjih obiskov je dejal: »Upam, da še dočakam avgusta svojih 88.«
Toda želja se mu ni izpolnila. V bolnišnici v Wollongongu je umrl 9. maja 2019.
Za seboj je pustil sina Roberta z ženo Tanio, hčer Sylvio z možem Nickom, vnuke Matta, Wayna, Amando in Jamesa ter devet pravnukov. Za sabo pa je pustil tudi nekaj manj oprijemljivega, a morda še pomembnejšega – spomin na človeka, ki je desetletja povezoval slovensko skupnost v Wollongongu, jo spodbujal k dejavnosti in skrbel, da so slovenske korenine ostale žive tudi na drugem koncu sveta.
Skupaj z ljubljeno ženo Dragico danes počiva na pokopališču Lakeside v Kanahooki. Med slovenskimi rojaki v Wollongongu pa ostaja zapisan kot človek dobrega srca, zvest prijatelj in predan graditelj skupnosti, ki je znal iz tujine ustvariti drugi dom.
Kovček 