Učitelj, organizator in eden od graditeljev slovenske skupnosti v Avstraliji
Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Čuješa
Ko govorimo o začetkih organiziranega življenja slovenskih povojnih beguncev v Avstraliji, se vedno znova pojavljajo ista imena. Med njimi ima posebno mesto Jože Čuješ – učitelj, publicist, kulturni delavec in neumorni organizator, ki je s svojim delom pomembno zaznamoval skoraj vse pomembnejše pobude slovenskih izseljencev v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni.
Njegov prispevek ni bil omejen na eno področje. Bil je človek, ki je znal povezovati ljudi, ustanavljati ustanove, organizirati kulturno življenje, skrbeti za slovensko šolo, pisati učbenike, sodelovati pri časopisih in radiu ter se hkrati zavzemati za duhovno oskrbo slovenskih izseljencev. Njegovo življenje je bilo posvečeno služenju skupnosti.
Jože Čuješ se je rodil 21. februarja 1923 v Celju. Po poklicu je bil učitelj, poklic, ki je močno zaznamoval tudi vse njegovo poznejše življenje. Med drugo svetovno vojno je bil domobranski poročnik. Po koncu vojne je skupaj z množico slovenskih beguncev odšel na Koroško. Tam ga je doletela enaka negotovost kot tisoče drugih Slovencev, ki so čakali na odločitev britanskih oblasti, ali bodo vrnjeni v Jugoslavijo. Mnogi njegovi soborci so bili iz Vetrinja nasilno vrnjeni in brez sodnih postopkov pobiti. Jože Čuješ je imel srečo, da ni bil med njimi. Ta prelomni trenutek je odločil o njegovi nadaljnji življenjski poti.
V Celovcu, ki je bil tedaj del britanske okupacijske cone, se ni prepustil pasivnemu begunskemu življenju. Deloval je v uredništvu Koroške kronike, enega najpomembnejših slovenskih begunskih časopisov povojnega časa. Že tedaj se je pokazala njegova organizacijska sposobnost in občutek za pomen slovenskega tiska ter ohranjanja narodne identitete.
Leta 1949 je emigriral v Avstralijo, kakor številni slovenski begunci iz evropskih begunskih taborišč. Začetek novega življenja ni bil lahek. Prvi dom je našel v priseljenskem taborišču Bonegilla v zvezni državi Viktoriji, skozi katerega je šla velika večina evropskih priseljencev tistega časa.
Njegove sposobnosti so hitro opazili. Postal je vodja priseljenskega hostla v St. Marysu pri Sydneyju, kjer je pomagal številnim novim priseljencem pri prvih korakih v neznani deželi. To delo ni bilo zgolj upravno. Za mnoge rojake je bil prav Jože Čuješ prvi človek, ki jih je sprejel, jim svetoval in jim pomagal pri vključevanju v novo življenje.
Po zaprtju hostla se je zaposlil drugje, z družino pa se je preselil v Summer Hill, kjer si je ustvaril dom.
Njegova življenjska sopotnica Galia je bila litvanskega rodu. Toda tudi to lepo kaže, kako pomembna mu je bila slovenska kultura. Z njegovo spodbudo se je naučila tekoče slovensko, slovenski jezik pa je osvojil tudi njun v Avstraliji rojeni sin Jurij. Jože Čuješ je bil prepričan, da narod obstane predvsem skozi jezik, družino in vzgojo.
Njegova prava življenjska poklicanost pa je bilo delo za slovensko skupnost.
Bil je med tistimi, ki so razumeli, da izseljenci ne potrebujejo le gospodarske varnosti, temveč tudi duhovno, kulturno in narodno oporo. Ohranjeno je njegovo pismo škofu Gregoriju Rožmanu v Združene države Amerike, v katerem je v imenu slovenskih izseljencev prosil za slovenskega duhovnika v Avstraliji. To pismo velja za eno pomembnih pobud, ki so pripomogle k prihodu prvih slovenskih frančiškanov, patra Klavdija Okorna in patra Benedikta (Bena) Korbiča.
S tema pionirjema slovenskega pastoralnega dela je Jože Čuješ tesno sodeloval. Skupaj so postavljali temelje slovenskega verskega in kulturnega življenja, ki je kasneje povezovalo tisoče Slovencev po vsej Avstraliji.
Posebej pomembna je bila njegova vloga pri ustanovitvi mesečnika Misli, ki je desetletja predstavljal osrednji slovenski časopis v Avstraliji. Kot soustanovitelj je pomagal ustvariti glasilo, ki ni bilo le informativni časopis, temveč vez med razseljenimi rojaki in most med staro ter novo domovino. Prek njegovih strani so se ohranjali slovenski jezik, kultura, zgodovina in zavest o skupni pripadnosti.
Jože Čuješ pa ni ostal samo pri publicistiki.
Skupaj s patrom Bernardom Ambrožičem je organiziral Slomškovo šolo slovenskega jezika. Ker primernih učnih gradiv skoraj ni bilo, je sam pripravil učbenik Prvi koraki, namenjen otrokom slovenskih izseljencev. Z njim so številni otroci naredili svoje prve korake v učenju materinščine.
Dolga leta je tudi sam poučeval slovenščino. Pozneje je bil član šolskega odbora za Novi Južni Wales, ki je skrbel za organizacijo pouka slovenskega jezika na gimnaziji v Bankstownu ter za delo slovenskih učiteljic. S tem je pomembno prispeval k temu, da je slovenščina ostala prisotna tudi med drugo generacijo slovenskih Avstralcev.
Njegova dejavnost je segala še precej dlje.
Bil je med prvimi, ki so že v petdesetih letih razmišljali o ustanovitvi slovenskega doma v Sydneyju. Čeprav tedanja pobuda ni uspela, je bila prav njegova vizija kasneje uresničena z nastankom slovenskih domov, ki so postali središča kulturnega in družabnega življenja slovenskih skupnosti.
Velik pečat je pustil tudi v medijih. Bil je spreten radijski napovedovalec in dolgoletni urednik slovenske strani časopisa Nova doba, kjer je skrbel, da je slovenska beseda redno prihajala med rojake. Takrat, ko interneta in satelitskih televizij še ni bilo, so bili tisk, radio in slovenske maše najmočnejša vez z domovino. Jože Čuješ je bil eden izmed tistih, ki je to vez pomagal ohranjati.
Njegovo življenje pa se je v zadnjih letih močno spremenilo.
Približno štiri leta pred smrtjo ga je zadela možganska kap, ki je močno oslabila njegovo zdravje. Z ženo Galio sta se preselila v Queensland, kjer se zaradi bolezni ni več mogel dejavno vključevati v javno življenje. Ves čas mu je žena požrtvovalno stala ob strani in zanj skrbela z veliko predanostjo.
Jože Čuješ je umrl 8. oktobra 1995 v bolnišnici Wesley v Brisbanu. Njegova življenjska pot lepo ponazarja usodo številnih slovenskih beguncev, vendar jo presega po izjemnem osebnem prispevku skupnosti. Bil je učitelj tudi tedaj, ko ni več stal pred šolsko tablo. Učil je z zgledom, z delom in z vero, da lahko majhna skupnost obstane le, če vsak prispeva svoj delež.
Danes številne ustanove, ki so desetletja predstavljale hrbtenico slovenskega življenja v Avstraliji – slovenske šole, kulturna društva, versko življenje, slovenski tisk in organizirano delovanje skupnosti – nosijo tudi pečat njegovega dela. Mnoge zamisli, ki jih je pomagal uresničevati ali jih je prvi predlagal, so postale trajen del zgodovine slovenskega izseljenstva.
Jože Čuješ zato upravičeno sodi med najpomembnejše graditelje slovenske skupnosti v Avstraliji. Ni iskal priznanj ali položajev. Za seboj pa je pustil nekaj mnogo dragocenejšega – skupnost, ki je zaradi njegovega dela ostala povezana s slovenskim jezikom, kulturo in duhovnimi koreninami tudi na drugem koncu sveta.
S tema pionirjema slovenskega pastoralnega dela je Jože Čuješ tesno sodeloval. Skupaj so postavljali temelje slovenskega verskega in kulturnega življenja, ki je kasneje povezovalo tisoče Slovencev po vsej Avstraliji.
Posebej pomembna je bila njegova vloga pri ustanovitvi mesečnika Misli, ki je desetletja predstavljal osrednji slovenski časopis v Avstraliji. Kot soustanovitelj je pomagal ustvariti glasilo, ki ni bilo le informativni časopis, temveč vez med razseljenimi rojaki in most med staro ter novo domovino. Prek njegovih strani so se ohranjali slovenski jezik, kultura, zgodovina in zavest o skupni pripadnosti.
Jože Čuješ pa ni ostal samo pri publicistiki.
Skupaj s patrom Bernardom Ambrožičem je organiziral Slomškovo šolo slovenskega jezika. Ker primernih učnih gradiv skoraj ni bilo, je sam pripravil učbenik Prvi koraki, namenjen otrokom slovenskih izseljencev. Z njim so številni otroci naredili svoje prve korake v učenju materinščine.
Dolga leta je tudi sam poučeval slovenščino. Pozneje je bil član šolskega odbora za Novi Južni Wales, ki je skrbel za organizacijo pouka slovenskega jezika na gimnaziji v Bankstownu ter za delo slovenskih učiteljic. S tem je pomembno prispeval k temu, da je slovenščina ostala prisotna tudi med drugo generacijo slovenskih Avstralcev.
Njegova dejavnost je segala še precej dlje.
Bil je med prvimi, ki so že v petdesetih letih razmišljali o ustanovitvi slovenskega doma v Sydneyju. Čeprav tedanja pobuda ni uspela, je bila prav njegova vizija kasneje uresničena z nastankom slovenskih domov, ki so postali središča kulturnega in družabnega življenja slovenskih skupnosti.
Velik pečat je pustil tudi v medijih. Bil je spreten radijski napovedovalec in dolgoletni urednik slovenske strani časopisa Nova doba, kjer je skrbel, da je slovenska beseda redno prihajala med rojake. Takrat, ko interneta in satelitskih televizij še ni bilo, so bili tisk, radio in slovenske maše najmočnejša vez z domovino. Jože Čuješ je bil eden izmed tistih, ki je to vez pomagal ohranjati.
Njegovo življenje pa se je v zadnjih letih močno spremenilo.
Približno štiri leta pred smrtjo ga je zadela možganska kap, ki je močno oslabila njegovo zdravje. Z ženo Galio sta se preselila v Queensland, kjer se zaradi bolezni ni več mogel dejavno vključevati v javno življenje. Ves čas mu je žena požrtvovalno stala ob strani in zanj skrbela z veliko predanostjo.
Jože Čuješ je umrl 8. oktobra 1995 v bolnišnici Wesley v Brisbanu. Njegova življenjska pot lepo ponazarja usodo številnih slovenskih beguncev, vendar jo presega po izjemnem osebnem prispevku skupnosti. Bil je učitelj tudi tedaj, ko ni več stal pred šolsko tablo. Učil je z zgledom, z delom in z vero, da lahko majhna skupnost obstane le, če vsak prispeva svoj delež.
Danes številne ustanove, ki so desetletja predstavljale hrbtenico slovenskega življenja v Avstraliji – slovenske šole, kulturna društva, versko življenje, slovenski tisk in organizirano delovanje skupnosti – nosijo tudi pečat njegovega dela. Mnoge zamisli, ki jih je pomagal uresničevati ali jih je prvi predlagal, so postale trajen del zgodovine slovenskega izseljenstva.
Jože Čuješ zato upravičeno sodi med najpomembnejše graditelje slovenske skupnosti v Avstraliji. Ni iskal priznanj ali položajev. Za seboj pa je pustil nekaj mnogo dragocenejšega – skupnost, ki je zaradi njegovega dela ostala povezana s slovenskim jezikom, kulturo in duhovnimi koreninami tudi na drugem koncu sveta.
Foto: Obisk Jožeta Čuješa v Ljubljani 1992 ( na njegovi levi Lea Deželak in na desni Jože Prešern)
Kovček 