Foto: Simbolna ikustracija UI za Stanka Debelaka
Ko človek zapusti svet po skoraj devetih desetletjih življenja, za njim ne ostanejo le letnice, temveč zgodbe, delo in ljudje, ki jih je imel rad. Takšno bogato sled je za seboj pustil tudi Stanislav – Stanko Debelak, ki je 9. oktobra 2023 umrl v Mill Parku v Melbournu.
Rodil se je 30. aprila 1934 v Bučah pri Kozjem kot eden izmed številnih otrok Antona in Marije Debelak. Njegovo otroštvo je zaznamovala druga svetovna vojna. Kot sedemletni deček je bil skupaj z družino izgnan v Nemčijo, kjer so bili internirani v taborišču vse do konca vojne. Domača hiša v Bučah je bila med vojno porušena, družina pa jo je po vrnitvi z veliko truda ponovno postavila. Že v mladih letih se je tako naučil, da je treba življenje graditi potrpežljivo, z delom in vztrajnostjo.
Po odsluženem vojaškem roku v jugoslovanskem vojnem letalstvu, kjer je kot letalski mehanik popravljal letalske motorje, se je vrnil domov in pomagal pri obnovi domače cerkve. Njegove roke so bile ustvarjene za les in obrtniško delo. Tesarska in mizarska spretnost ga je spremljala vse življenje in postala njegov poklic ter hkrati njegov dar drugim.
V Velenju je spoznal Marijo, svojo življenjsko sopotnico. Skupaj sta sanjala o lepši prihodnosti. Stanko je leta 1959 sam odpotoval v Avstralijo, le z majhnim kovčkom in veliko vero v prihodnost. Kmalu mu je sledila tudi Marija in v novi domovini sta začela graditi novo življenje. Poročila sta se leta 1960 in si ustvarila topel družinski dom, ki je bil desetletja središče srečevanja otrok, vnukov, prijateljev in rojakov.
Hišo v Lalorju je Stanko zgradil sam. V njej so odraščali otroci Greta, Gary in Sharyn, pozneje pa je postala tudi drugi dom številnim vnukom. Ti se ga spominjajo predvsem po njegovem nalezljivem nasmehu, mirni dobroti in delavnici, kjer je iz lesa ustvarjal najrazličnejše igrače, vozičke in druge izdelke. Z največjim veseljem je opazoval otroško navdušenje nad tem, kar je ustvaril s svojimi rokami.
V Avstraliji je vse življenje ostal zvest svojemu poklicu. Delal je kot mizar in tesar, več kot petindvajset let pa tudi skupaj s sinom Garyjem. Čeprav je bil predan delu, je bila družina vedno njegovo največje bogastvo. Po delu se je najraje vrnil domov med svoje najbližje.
Posebno mesto je imela v njegovem življenju tudi slovenska skupnost v Melbournu. Bil je reden obiskovalec slovenskega doma in cerkve sv. Cirila in Metoda v Kewui. Skupaj z Marijo sta bila med tistimi, ki so pomagali graditi slovensko skupnost v Avstraliji in v njej stkati mnoga iskrena prijateljstva.
Stanka so odlikovali preprostost, delavnost in iskrena življenjska vedrina. Ni iskal velikih besed ali priznanj. Zadovoljstvo je našel v dobro opravljenem delu, v družini, na vrtu, med trtami in v družbi svojih najbližjih. Vnuki ga pomnijo kot dedka, ki je vedno našel čas za pogovor, nasmeh in drobne življenjske radosti.
Od njega so se poslovili 17. oktobra 2023 v slovenski cerkvi v Kewu, nato pa so ga pokopali na pokopališču Bulla Cemetery.
Za njim žaluje žena Marija, s katero sta skupaj preživela triinšestdeset let zakonskega življenja, hčerki Greta in Sharyn, sin Gary, številni vnuki in pravnuki, bratje in sestre v Sloveniji ter mnogi prijatelji v Avstraliji.
Njegovo življenje je bilo življenje človeka, ki je iz vojnih preizkušenj, izseljenske poti in trdega dela znal ustvariti dom. Najlepši spomenik pa mu ne stojijo iz lesa ali kamna, temveč v hvaležnih spominih njegove družine in vseh, ki so ga poznali.
Zgodovinski okvirček: Izgnanstvo družin iz Posavja med drugo svetovno vojno
Po okupaciji Slovenije aprila 1941 je nacistična Nemčija na območju Spodnje Štajerske, Obsotelja in Posavja začela izvajati sistematično politiko raznarodovanja in prisilnih izgonov. Eden glavnih ciljev okupatorja je bil izseliti slovensko prebivalstvo ter na njegovo mesto naseliti nemške koloniste.
Jeseni 1941 je bil posebej prizadet obsavsko-obsoteljski pas, od koder so v nekaj mesecih izgnali okoli 45.000 ljudi. Družine so morale svoje domove zapustiti v nekaj urah. Z nekaj osebnimi stvarmi so jih odpeljali v zbirna taborišča, med njimi tudi na grad Rajhenburg pri Brestanici, od tam pa v izgnanstvo, največkrat v Nemčijo. Številni so bili razporejeni na prisilno delo, otroci pa so odraščali daleč od doma in pogosto v zelo težkih razmerah.
Po vojni so se preživeli izgnanci vrnili na opustošene domove ali pa so morali svoje življenje začeti skoraj od začetka. Izkušnja izgona je pustila globoke sledi v številnih družinah Posavja in Obsotelja ter pomembno zaznamovala tudi življenje Stanka Debelaka, ki je kot sedemletni deček skupaj s svojo družino preživel leta izgnanstva v Nemčiji.
Kovček 