Foto: dr.Bogdan Pušenjak
Med slovenskimi povojnimi izseljenci v Avstraliji so bili ljudje, ki so si v novi deželi ustvarili predvsem varno eksistenco, in drugi, ki so s svojim znanjem in ustvarjalnostjo posegli tudi v življenje širše avstralske družbe. Dr. Bogdan Pušenjak je nedvomno sodil med slednje. Pravnik z dvema doktoratoma, profesor jezikov, operni režiser in organizator, glasbeni kritik, izvrsten šahist in pozneje pomemben sodelavec slovenske skupnosti v Perthu je v Zahodni Avstraliji pustil sled, ki je bila precej širša od razmeroma majhnega slovenskega izseljenskega kroga.
Rodil se je 10. decembra 1913 v Mariboru kot sin dr. Vladimirja Pušenjaka in Jožefe, rojene Radolič. Odraščal je v izobraženem okolju; njegov oče je bil znan strokovnjak za zadružništvo in bančništvo ter politično dejaven. Bogdan je v Ljubljani doktoriral iz civilnega prava, nato pa študij nadaljeval na Dunaju in tam dosegel še doktorat iz političnih ved. Že sama njegova izobrazba kaže na nenavadno široko intelektualno obzorje človeka, ki so ga pozneje v Avstraliji zanimali pravo, jeziki, glasba in šah.
Njegova življenjska pot je bila močno zaznamovana z vojno in političnimi pretresi. Zgodovinski viri ga leta 1944 omenjajo kot odgovornega za propagando pri postojnski skupini Slovenskega narodnega varnostnega zbora ter kot urednika glasila Mi gremo naprej. Po vojni je zaradi svojega ostrega nasprotovanja komunizmu zapustil domovino in leta 1948 kot politični begunec prišel v Avstralijo.
Begunec, ki je hitro našel svoje mesto
Prav začetek njegove avstralske zgodbe je morda najbolj poveden za razumevanje Pušenjakove osebnosti.
Ni dolgo ostal na družbenem robu, kamor je bilo v prvih povojnih letih potisnjenih mnogo evropskih beguncev. Že leta 1950 ga avstralska šahovska revija Chess World omenja kot prvaka Perth Chess Cluba. Še zanimivejši pa je podatek, da je drugim razseljenim osebam oziroma begunskim priseljencem poučeval angleščino, avstralske običaje in osnovna načela vsakdanjega avstralskega prava.
To je pomembna podrobnost. Pušenjak torej ni bil samo človek, ki se je sam prilagajal novi deželi. Zelo zgodaj je postal tudi posrednik med Evropo in Avstralijo, nekdo, ki je drugim novim priseljencem pomagal razumeti družbo, v katero so prišli.
Njegova vključitev v avstralsko šolstvo je bila prav tako hitra. Arhivski letopis Wesley Collegea v Perthu potrjuje, da je bil dr. B. V. Pusenjak že leta 1950 član tamkajšnjega učiteljskega zbora. Pozneje je poučeval tudi na ugledni Hale School. Fotografija profesorskega zbora iz leta 1958 v zbirki State Library of Western Australia ga izrecno navaja med učitelji, šolski letopis pa ga med osebjem beleži še leta 1961; Hale School je zapustil ob koncu leta 1962.
Pozneje je na Perth Technical College in Leederville College poučeval nemščino, francoščino in italijanščino. Za svoje slušatelje naj bi pripravljal tudi lastna skripta. Njegova poklicna pot zato kaže nekaj, kar pri zgodnjih povojnih priseljencih ni bilo samoumevno: visoko izobraženi begunec je v novi državi postopoma ponovno dosegel položaj izobraženca in pedagoga.
Slovenec med pionirji opernega Pertha
Še bolj presenetljivo je Pušenjakovo mesto v kulturnem življenju Zahodne Avstralije.Že med letoma 1949 in 1954 je sodeloval pri zgodnjih opernih in operetnih uprizoritvah v Perthu. Režiral je med drugim Straussova Netopirja (Die Fledermaus) in Ciganskega barona, Mozartovo Čarobno piščal ter muzikal Bless the Bride. Slovenski viri ga zaradi tega pozneje imenujejo celo »očeta metropolitanske opere v Perthu«.
Drug spominski vir slovenskega priseljenca Franka Bresnika Pušenjaka opisuje kot direktorja in producenta WA Operatic Society. Bresnik se spominja, da ga je Pušenjak osebno povabil v operni zbor, pozneje pa sta bila Bresnik in dr. Koce vključena tudi v odbor opernega društva.
Posebno mesto v zgodovini slovenskega kulturnega življenja v Avstraliji ima leto 1953. Pušenjak je tedaj organiziral uprizoritev operete Melodije srca slovenskega skladatelja Janka Gregorca. Premiera je bila 16. marca 1953 in velja za prvo slovensko operetno oziroma večje slovensko glasbenogledališko delo te vrste, uprizorjeno v Avstraliji. Za predstavo je Pušenjak pridobil tudi slovenske pevce.
Pri tem pa je potrebna zgodovinska natančnost. Današnja poklicna West Australian Opera je bila ustanovljena šele leta 1967. Zato Pušenjaka ne bi neposredno imenoval njenega ustanovitelja. Bil pa je nedvomno eden od pomembnih pionirjev organiziranega opernega življenja v Perthu v obdobju pred nastankom današnje profesionalne operne hiše.
Njegov ugled v glasbenem svetu potrjuje še eno dejstvo: deloval je tudi kot glasbeni kritik perthskega časnika Sunday Times.
Šah kot vrata v avstralsko družbo
Tretje področje, na katerem se je Pušenjak zelo zgodaj uveljavil, je bil šah.
Že leto po prihodu v Avstralijo se je pojavil med igralci Perth Chess Cluba, leta 1950 pa je postal njegov prvak. Slovenski nekrolog ga omenja tudi z nazivoma Chess Master in Correspondence in First Class Champion.
Tudi šah nam nekaj pove o njegovem vključevanju v novo okolje. Za človeka, ki je prišel v Avstralijo brez domačega družbenega omrežja, so šola, šahovski klub in glasbeno gledališče pomenili tri različna vrata v avstralsko družbo. Pušenjak je skozi vsa tri vstopil zelo hitro.
Slovenstva ni odložil
Toda uspešna vključitev v avstralsko družbo pri njem ni pomenila odpovedi slovenskemu izvoru.
Ko je bil leta 1978 ustanovljen Slovenski klub Perth, se je vključil tudi vanj in bil med njegovimi tajniki. Leta 1983 je pri klubu ustanovil slovensko šolo in v njej do sredine osemdesetih let poučeval slovenski jezik.Za otroke in vnuke perthskih Slovencev je sestavil celo lasten učni pripomoček Junior Slovene. Njegova žena Mary se je spominjala, kako je lekcije sam tipkal na pisalni stroj in jih razdeljeval učencem. Poučeval je brezplačno, saj je želel, da bi potomci slovenskih priseljencev ohranili vsaj praktično znanje jezika svojih staršev in starih staršev.
Ni ostal le pri poučevanju. Razmišljal je tudi o naselju za ostarele Slovence, s čimer je želel rešiti zelo praktičen problem starajoče se izseljenske skupnosti.To lepo dopolnjuje podobo človeka, ki je znal delovati na dveh ravneh: navzven kot avstralski pedagog, kulturni organizator in šahist, navznoter pa kot Slovenec, ki ga je skrbelo za prihodnost svoje majhne skupnosti.
Nenadni konec
Dr. Bogdan Pušenjak je umrl nenadoma zaradi kapi 29. avgusta 1986 v Perthu, star 72 let. , pokopali pa so ga na pokopališču Karrakatta.
Z njegovo smrtjo slovenska skupnost v Zahodni Avstraliji ni izgubila le enega svojih izobraženih in dejavnih članov. Perth je izgubil človeka, ki je skoraj štiri desetletja sodeloval pri njegovem izobraževalnem in kulturnem življenju.Pušenjakova življenjska zgodba je zato zanimiva tudi širše od zgodovine slovenskega izseljenstva. Je zgodba evropskega begunca, ki v Avstralijo ni prinesel samo svojega kovčka in spominov, ampak tudi znanje – pravo, jezike, glasbo in kulturo. Nova domovina mu je omogočila začeti znova, on pa ji je del tega znanja vrnil.
Morda prav zato dr. Bogdana Pušenjaka najbolje ne opišemo samo kot slovenskega izseljenca v Perthu. Bil je Slovenec, ki je postal del zgodovine Zahodne Avstralije.
Osvetlitev Vladimirja Pušenjaka….
Da — in to precej pomembne. Vladimir Pušenjak ni bil samo oče Bogdana Pušenjaka, ampak viden slovenski gospodarski strokovnjak, zadružni organizator in politik med obema vojnama. To je za razumevanje Bogdanovega družinskega okolja zelo zanimivo.
Vladimir Pušenjak se je rodil 31. marca 1882 na Kapelskem Vrhu pri Gornji Radgoni, umrl pa 23. aprila 1936 v Mariboru. Po mariborski gimnaziji je študiral pravo in filozofijo v Gradcu, nato pa odšel na specializirano visoko šolo za zadružništvo v Darmstadt, ki jo je končal leta 1906. Leta 1907 je začel delati pri Zadružni zvezi, od leta 1908 pa je vodil njen oddelek za Spodnjo Štajersko v Mariboru in pozneje postal višji revizor. Slovenski biografski leksikon mu pripisuje velike zasluge predvsem za razvoj slovenskega zadružništva in podeželskega posojilništva na Štajerskem. To ni bila zgolj uradniška služba. Pušenjak je bil dejaven gospodarski prosvetitelj. Pisal je članke o gospodarstvu in zadružništvu, pripravljal praktične priročnike ter ljudi spodbujal k ustanavljanju posojilnic, vinarskih, sadjarskih in drugih zadrug. Na dLibu so denimo evidentirana njegova dela Snujmo vinarske in sadjarske zadruge in Slovensko zadružništvo in sodelovanje učiteljstva pri istem. Še današnja Zadružna zveza Slovenije ga omenja kot enega pomembnih zgodnjih zagovornikov zadružnega povezovanja kmetov
Še bolj zanimiva je njegova politična pot. Vladimir Pušenjak je pripadal Slovenski ljudski stranki (SLS) in je bil leta 1920 izvoljen v ustavodajno skupščino novonastale Kraljevine SHS. Nato je bil za poslanca ponovno izvoljen leta 1923, 1925 in 1927 — torej štirikrat zapored — ter je v parlamentu deloval vse do uvedbe kraljeve diktature 6. januarja 1929.
Njegova posebnost je bila, da se je ukvarjal predvsem z gospodarskimi in finančnimi vprašanji, ne le s splošno politiko. Zgodovinska raziskava o slovenskih politikih tega časa celo ugotavlja, da ga je Anton Korošec želel v finančnem odboru Narodne skupščine v Beogradu in da si je Pušenjak tam pridobil ugled tudi med srbskimi in hrvaškimi finančnimi strokovnjaki. Veljal je za zelo dobrega govornika in je pogosto nastopal v proračunskih razpravah.
To je precej pomemben podatek: Bogdanov oče je bil dejanski član jugoslovanske politične elite svojega časa, čeprav ne med najbolj znanimi imeni, kakršno je bilo ime Antona Korošca.
Zanimiva povezava z Bogdanom
Bogdan ni odraščal v običajni mariborski družini, temveč v izobraženem in izrazito javno angažiranem okolju. Oče je bil pravnik, gospodarski strokovnjak, poslanec, občinski svetnik, bančni funkcionar, publicist in govornik. Bogdan je nato tudi sam študiral pravo in politične vede ter pozneje v Avstraliji presenetljivo podobno povezoval več področij — poučevanje, javno kulturno delo, organiziranje, publicistiko in slovensko skupnost.
Tu pa bi bil previden pri sklepanju: zelo verjetno je, da je očetovo okolje vplivalo na njegovo izobrazbo in zanimanje za javno življenje, nimamo pa še neposrednega vira, v katerem bi Bogdan sam povedal, kako je oče vplival nanj.
Še ena pomembna okoliščina: Vladimir je umrl leta 1936, ko je bil Bogdan star komaj 22 let. Torej je Bogdan očeta poznal prav v svojih formativnih letih, vendar oče ni doživel druge svetovne vojne, Bogdanovega poznejšega političnega begunstva in njegovega odhoda v Avstralijo.
