Foto: Zgornja podoba ni fotografija, ampak znameniti portret Stanislava Rapotca, ki ga je leta 1960 naslikala Judy Cassab. Prav s tem portretom je Cassabova prejela Archibaldovo nagrado.
Med slovenskimi izseljenci v Avstraliji je bilo mnogo ljudi, ki so si v novi deželi ustvarili uspešno življenje. Le redki pa so tako izrazito posegli v kulturno zgodovino svoje nove domovine kakor Stanislav – Stanislaus – Rapotec, med prijatelji preprosto Rappy. Njegova življenjska pot je vodila iz slovenskega prostora skozi vojno, ilegalo in Bližnji vzhod do migrantskega taborišča Bonegilla in od tam v samo središče avstralskega modernega slikarstva.
Rapotec ni slikal zato, da bi svet okoli sebe čim natančneje posnemal. Sčasoma je hotel naslikati nekaj težje ulovljivega: spomin na doživeto, notranji nemir, občutek prostora, vero, mit, strah in silovitost človekovega življenja. Prav zato je njegova življenjska zgodba skoraj neločljiva od njegovih slik.
Rodil se je 4. oktobra 1911 na Kozini v tržaškem zaledju v slovenski družini železničarja Janeza oziroma Ivana Rapotca in Marije, rojene Ivančič. Družina se je po prvi svetovni vojni preselila na območje Škofje Loke. Že v mladosti so nanj naredili močan vtis baročne cerkve, verski obredi, arhitektura in pripovedi iz grške mitologije. Ti motivi so se mnogo desetletij pozneje vračali na njegovih platnih v povsem drugačni, abstraktni obliki.
Po srednji šoli je nekaj časa obiskoval vojaško šolo v Sarajevu, nato pa med letoma 1933 in 1938 študiral ekonomijo na zagrebški univerzi. Zanimanje za bizantinsko umetnost in arhitekturo ga je privedlo tudi k študiju umetnostne zgodovine. Risanje in slikanje sta bila tedaj še njegova spremljevalca, ne pa poklic. Po končanem študiju se je zaposlil v banki v Splitu.
Vojna, ki je spremenila vse
Nato je prišla vojna.
Kot oficir kraljeve jugoslovanske vojske je Rapotec sodeloval pri obrambi Jugoslavije po napadu sil osi aprila 1941. Nemci so ga zajeli, vendar mu je uspelo pobegniti. Vrnil se je v Split in se vključil v odporniško dejavnost. Njegova nadaljnja vojna pot je bila nenavadna in nevarna: prek Bližnjega vzhoda je prišel v stik z britansko Special Operations Executive, nato pa se je kot britanski oficir za zvezo skrivaj vrnil v okupirano Jugoslavijo. Po ponovnem odhodu na Bližnji vzhod je od leta 1942 služil pod britanskim poveljstvom, po vojni pa še v Sinaju. Demobiliziran je bil s činom kapetana.
Ta leta niso bila samo epizoda pred njegovim umetniškim življenjem. Postala so del njegovega slikarstva.Rapotec je pozneje razmišljal, da mora človek, če želi resnično ustvarjati, najprej nekaj globoko doživeti. Izkušnja bližine smrti, vojne, izgubljene domovine in negotovosti je postala eden od notranjih virov njegove umetnosti. Njegove poznejše slike zato niso mirne estetske površine. V njih je napetost. Barva udari, poteza se zaleti čez platno, oblike se pojavijo in izginejo, kot bi slikar skušal iz spomina izvleči nekaj, česar ni mogoče povedati z besedami.
Po vojni se zaradi političnih razmer ni vrnil v Jugoslavijo. Leta 1948 je prispel v Avstralijo. Kot toliko povojnih evropskih priseljencev je najprej spoznal Bonegillo, veliko sprejemno taborišče za priseljence. Nato so ga poslali v Adelaide, kjer je delal v skladišču oziroma lesnem obratu v Port Adelaideu in zvečer obiskoval univerzo.
Toda prav tam se je zgodila odločilna sprememba.Ekonomist, nekdanji bančni uradnik in vojak se je odločil, da bo postal slikar.
Iz puščave v abstrakcijo
Rapotec ni imel klasične akademske slikarske izobrazbe. Bil je v veliki meri samouk, vendar je imel široko poznavanje evropske umetnostne zgodovine, ki si ga je pridobival s študijem in potovanji.
Sprva je slikal krajine in človeške figure, uporabljal pa je predvsem pastel. Južnoavstralska suha pokrajina ga je spominjala na Bližnji vzhod. Že leta 1949 je svoja dela pokazal na razstavi priseljenskih umetnikov v mestni hiši v Adelaidi, naslednje leto pa je imel prvo samostojno razstavo.
Toda navadno upodabljanje krajine ga ni več zadovoljevalo. Vedno manj ga je zanimalo, kako pokrajina izgleda, in vedno bolj, kaj človek v njej občuti.
To je bil odločilen korak proti abstraktnemu ekspresionizmu.
Leta 1955 se je preselil v Sydney, kjer se je njegova umetnost dokončno razmahnila. V njegovem okolju na območju Kings Crossa in Potts Pointa so se srečevali umetniki, med njimi John Olsen, Peter Upward, Clem Meadmore in Elwyn Lynn. Iz podobnih umetniških iskanj je pozneje nastala skupina Sydney Nine, ki je zagovarjala svobodno, gestualno abstrakcijo v nasprotju z močnim figurativnim tokom tedanje avstralske umetnosti. Rapotec je postal eden najbolj prepoznavnih predstavnikov tega kroga.
Njegov način slikanja je bil skoraj telesen.
Velike lesene oziroma kompozitne plošče je pogosto položil vodoravno, jih močno navlažil in nato delal hitro, z velikimi, že obrabljenimi pleskarskimi čopiči. Od sredine petdesetih let je uporabljal sintetične polimerne barve, ker so mu omogočale tekoče in hitro nanašanje. Barv ni vedno vnaprej natančno določal. Z istim čopičem je segal v različne posode in dopuščal, da so naključna mešanja postala del nastajajoče podobe.
Zato so njegove slike polne širokih potez, sunkov, križanj, krogov, navpičnic in eksplozivnih barvnih površin. V njih je nekaj spontanega, vendar ne naključnega. Za abstraktnimi znaki pogosto stojijo zelo konkretni spomini: puščava, avstralski Outback, evropske katedrale, verski rituali, antična mitologija, vojna in izseljenstvo.
Lep primer je veliko delo Experience in the Far West iz leta 1961. Nastalo je iz Rapotčevih potovanj po notranjosti Avstralije, od Flinders Ranges do polpuščavskih območij okoli Broken Hilla. Toda na sliki ni običajne avstralske pokrajine. Rapotec je v ateljeju iz spomina priklical občutek tega prostora in ga pretvoril v silovito kompozicijo črnih, sivih, rdečih in belih potez. Danes je delo v zbirki National Gallery of Australia.
Foto: Stanislav Rapotec
Veliki preboj: Meditating on Good Friday
Leto 1961 je pomenilo enega največjih trenutkov Rapotčeve kariere.
Z monumentalno abstraktno sliko Meditating on Good Friday je prejel Blake Prize for Religious Art, eno najpomembnejših avstralskih nagrad za religiozno umetnost. Njegova zmaga je sprožila burno razpravo: ali lahko povsem abstraktna slika sploh izraža versko vsebino?
Rapotec je s svojim delom odgovoril pritrdilno.Namesto Kristusovega telesa, križa ali prizora Golgote je gledalcu ponudil notranje doživetje velikega petka – napetost, bolečino, gibanje, temo in duhovno zbranost. Zmaga je bila za zgodovino Blakeove nagrade prelomna; abstraktno slikarstvo je z njo dokončno stopilo tudi v prostor sodobne avstralske religiozne umetnosti.
Njegov ugled je hitro presegel Sydney. Leta 1963 je bilo njegovo delo vključeno v veliko razstavo avstralskega slikarstva v londonski Tate Gallery, naslednje leto pa v evropsko turnejo razstave Australian Painting Today. V naslednjih desetletjih je razstavljal v Avstraliji, Evropi in drugod po svetu. Njegovo delo Corpus Christi in Seville je prišlo tudi v zbirko sodobne religiozne umetnosti Vatikanskih muzejev.
Posebno zanimivo mesto ima Rapotec tudi v zgodovini avstralskega portreta. Znamenita slikarka Judy Cassab, prav tako priseljenka iz Evrope, je naslikala njegov portret in z njim osvojila Archibald Prize za leto 1960, najuglednejšo avstralsko nagrado za portretno slikarstvo. Portret močnega, zamišljenega Rapotca s čopičem v roki je tako postal ena najbolj znanih podob slovenskega umetnika v Avstraliji.
Med Avstralijo in Evropo
Rapotec se je pozneje pogosto vračal v Evropo. Posebej so ga pritegovale velike katedrale, religiozna arhitektura in grška mitologija. Njegovo slikarstvo je postajalo nekoliko umirjenejše, vendar ni izgubilo značilne moči poteze.
Po smrti žene Andree leta 1976 je še več časa preživljal v Evropi. Atelje je imel tudi na avstrijskem Koroškem nedaleč od slovenske meje. Leta 1984 je kot gost Australia Councila ustvarjal v New Yorku. Za prispevek k umetnosti je bil leta 1989 imenovan za člana reda Avstralije – Member of the Order of Australia (AM).
Slovenijo je obiskoval tudi v poznih letih. Leta 1991 je ponovno prišel v svojo nekdanjo domovino, toda kljub navezanosti na slovenske korenine je ob pogledu na svoje dolgo življenje priznal, da so bila njegova najboljša leta vendarle avstralska. Avstralija mu ni ponudila samo novega doma – dala mu je prostor, v katerem je iz nekdanjega vojaka in priseljenca lahko postal umetnik.
Leta 1995 ga je zadela huda možganska kap. Oslabila mu je polovico telesa in močno otežila govor. Čopič, ki ga je desetletja vodil tako silovito, se je moral ustaviti. Umsko pa je ostal bister. Ob njem je bila Aleksandra Kelly, ki je zanj skrbela v zadnjih letih življenja.
Stanislav Rapotec je umrl 18. novembra 1997 v Sydneyju, star 86 let. Istega leta sta bili njegovi retrospektivni razstavi pripravljeni v Ljubljani in Sydneyju – skoraj simboličen zaključek poti med dvema svetovoma.
Slikar življenjske izkušnje
Rapotca bi bilo prelahko opisati samo kot slovenskega izseljenskega slikarja. Postal je eden pomembnih predstavnikov avstralskega abstraktnega ekspresionizma, vendar njegove umetnosti ni mogoče razumeti brez njegovega evropskega in slovenskega ozadja.
V njegovih slikah so bili hkrati Kozina in Ljubljana, Zagreb in Split, vojna Jugoslavija, egiptovska puščava, Bonegilla, Adelaide, Sydneyjski Kings Cross, avstralski Outback, evropske katedrale in antična Grčija.Vse to je nosil s seboj.
Morda je prav zato njegovo slikarstvo tako silovito. Rapotec ni hotel slikati le tega, kar je videl. Slikal je tisto, kar je v njem ostalo od vsega, kar je preživel.
In v tem je verjetno tudi bistvo njegovega mesta v zgodovini slovenskega izseljenstva. Izseljenstvo pri njem ni pomenilo samo preselitve iz ene države v drugo. Postalo je ustvarjalna sila. Človek, ki je izgubil svojo prvo domovino, je v novi našel svobodo, da je ustvaril svoj lastni slikarski jezik.
Stanislav Rapotec – Rappy – je tako v Avstraliji pustil precej več kot spomin na uspešnega slovenskega priseljenca. Postal je del zgodovine avstralske umetnosti.
