Foto: Današnje moje pisanje Jožetu Težaku je po svoje izjemno. Le o majhnem številu slovenskih izseljeneccv je avstralska javnost vedela kaj več od osnovnih podatkov kot so na primer datum in način prihoda v Avstralijio. Jože Težak pa je bil eden izmed pionirjev največjega gradbenega podviga v avstralski zgodovini. Uradni začetek Snowy Mountains Scheme je bil 17. oktober 1949 . Jože Težak pa je v Avstralijio prispel 21. novembra 1949 in že 8. decembra 1949 je začel delati v Snežnikh gorah
Iz Bele krajine v Snežne gore
Ko je 21. novembra 1949 Jože Težak prispel v Avstralijo, verjetno še ni mogel vedeti, da bo že čez nekaj tednov postal del zgodbe, ki jo bodo Avstralci pozneje uvrščali med največje podvige v zgodovini svoje države.Za njim je ostajala Evropa, ki jo je razdejala vojna, pred njim pa neznana celina. Težak, doma s Suhorja pri Metliki v Beli krajini, je v Avstralijo prišel iz begunskega taborišča v Avstriji. V avstralskih virih je naveden kot displaced person from Slovenia – razseljena oseba iz Slovenije.
Komaj sedemnajst dni po prihodu, 8. decembra 1949, je že začel delati za Snowy Mountains Authority.In prišel je skoraj na sam začetek.»Osmega decembra 1949 smo bili v Jindabynu samo štirje Jugoslovani, dva Srba in dva Slovenca, jaz in Anton Glavica.«Tako je mnogo let pozneje pripovedoval Jože Težak. Leto zatem je prišel Franc Vidic, šele leta 1952 pa je bilo med delavci v Snežnih gorah že precej več Slovencev.
Projekt, ki je spreminjal Avstralijo
Snowy Mountains Hydro-Electric Scheme – med domačini preprosto The Snowy – je bil tedaj nekaj skoraj nepredstavljivega. Vodo iz rek na vzhodni strani avstralskih Alp so hoteli z jezovi, predori in akvadukti preusmeriti proti bolj sušnim območjem notranjosti ter jo hkrati uporabiti za pridobivanje električne energije.
Prva eksplozija, ki je simbolično oznanila začetek gradnje, je odjeknila pri Adaminabyju 17. oktobra 1949. Projekt so nato gradili četrt stoletja. Nastalo je 16 velikih jezov, sedem hidroelektrarn, 145 kilometrov predorov in 80 kilometrov akvaduktov. Pri gradnji je sodelovalo več kot 100.000 ljudi iz več kot tridesetih držav, približno dve tretjini delovne sile pa so sestavljali priseljenci. Snowy zato ni postal samo tehnični dosežek, temveč tudi eden izmed simbolov nastajanja sodobne večkulturne Avstralije.Ko danes gledamo velikanske jezove in elektrarne Snowyja, zlahka pozabimo, da so morali pred graditelji priti drugi ljudje.
Najprej je bilo treba deželo sploh izmeriti.
In prav tu je bilo mesto Jožeta Težaka – S sekiro, merilno verigo in nahrbtnikom.Težak je bil dodeljen raziskovalni oziroma geodetski skupini majorja Hugha Powella Gougha Clewsa, legendarnega avstralskega geodeta, ki so mu sodelavci preprosto pravili The Major. Njegovo prvo delovno mesto je bilo chainman – pomočnik geodeta, ki je sodeloval pri meritvah terena. Clewsova skupina je raziskovala divje in skoraj nedostopno območje okoli Lobb’s Hola in Tumut Ponda. Med prvimi Težakovimi nalogami je bilo trasiranje prihodnje ceste od Lobb’s Hola do Tumut Ponda
Toda tam skorajda ni bilo cest.
Geodeti so hodili pred gradbeniki in iskali poti skozi soteske, gozdove in gorska pobočja. Težak je sodeloval tudi pri urejanju približno 80 kilometrov konjskih poti, po katerih so lahko ljudje in zaloge dosegli oddaljena gradbišča in tabore Snowyja. Avstralski zapis o geodetih ga pri tem delu izrecno omenja.To ni bilo delo za pisalno mizo.V zgodnjih letih Snowyja so možje ure in ure hodili po gorah, se vzpenjali po strmih pobočjih, prečkali reke in nosili opremo. Iz nekaterih taborov je bilo do najbližje dostopne poti več ur hoje. V prvih letih so številni delavci živeli v šotorih, tudi med mrzlimi zimami avstralskih Alp.
»Enkrat sem hodil okrog dvajset kilometrov, da sem po delu prišel v mesto,« se je pozneje spominjal Težak. Za človeka, ki je šele nekaj tednov pred tem stopil z ladje na avstralska tla, je bila to nenavadna dobrodošlica v novi domovini
Ujeti v snegu
Eden najbolj dramatičnih dogodkov se je zgodil novembra 1950 pri Guthegi.Težak je bil takrat član skupine, ki je opravljala triangulacijske meritve med območjem Mount Kosciuszka in Guthege. Z njim so bili geodet Dušan Spremić ter pomočniki Jackie Tsarevitch, Tone Glavica in Joe Dickinson.Nenadoma se je vreme spremenilo.
Prišel je močan dež, nato sneg. Gore je zajel whiteout – snežna belina, v kateri izginejo obrisi pokrajine in človek le nekaj metrov pred seboj skoraj ničesar več ne vidi.Njihov tabor pri Guthegi je bil že v normalnih razmerah od najbližje dostopne točke pri Smiggins Hole oddaljen približno dve uri in pol hoje. Vso hrano in potrebno opremo so možje prinašali v nahrbtnikih.Tokrat pa je sneg zaprl poti.
Pet dni so bili odrezani od sveta.
Zaloge hrane so kopnele. Edina povezava z glavnim taborom je bil radio.Končno je uspelo vzpostaviti zvezo. Vodja geodetske službe Bert Eggeling je sporočil, da proti njim prihajata dva buldožerja. Prvi je skozi zasneženo divjino utiral pot, drugi pa je za seboj vlekel prikolico z zalogami.
Težak je imel srečo: možje so bili rešeni, preden jim je zmanjkalo hrane. Avstralski zapis te dogodke opisuje skoraj tako, kot bi šlo za pustolovski roman; omenja celo skromne dnevne obroke mož, ki so delali v odročnih taborih.Toda za Jožeta in njegove sodelavce to ni bila pustolovščina.
To je bilo njihovo vsakdanje delo.
Pred jezovi so hodili geodeti
Prav v tem je posebnost Težakove zgodbe.Ni prišel na Snowy, ko so že stali veliki stroji, ko so bile zgrajene ceste in ko so skozi gore vrtali velikanske predore. Prišel je prej.Njegova skupina je iskala poti, po katerih so pozneje prišli buldožerji. Merila je teren, po katerem so bile speljane ceste. Postavljala je geodetske točke, na podlagi katerih so inženirji lahko risali načrte.
Včasih so za nekaj ur meritev porabili skoraj ves dan. Zgodovinski zapis o zgodnjih geodetih opisuje, kako je skupina potrebovala približno tri ure samo za vzpon na okoliške vrhove, nato opravila uro meritev in se še dve uri vračala v tabor.To je bil Snowy, kakršnega danes skoraj ni več mogoče videti: brez asfaltnih cest, brez elektrarn, brez velikih jezov.
Samo gore, reke, gozdovi, šotori – in ljudje.
Jože Težak – fotograf začetkov
Težak pa je imel še eno dragoceno lastnost.Fotografiral je.Ko so drugi po napornem dnevu morda videli samo blato, sneg in šotore, je Jože vzel v roke fotografski aparat. Fotografiral je prve tabore, svoje sodelavce in kraje, ki jih je projekt Snowy kmalu za vedno spremenil.
Prav zaradi njega se je del tega pionirskega sveta ohranil.V avstralski publikaciji o majorju Clewsu so nekatere zgodnje fotografije Snowyja izrecno označene z »J Tezak«. Med njimi je posnetek taborišča Lobb’s Hole iz leta 1952. V isti publikaciji je ohranjena tudi fotografija Jožeta Težaka pri gradnji triangulacijske postaje v Guthegi leta 1950 skupaj s Tonetom Glavico in drugimi člani skupine.
Tako je človek, ki je pomagal meriti pokrajino, hkrati pomagal ohraniti tudi njen spomin.
Pozneje je Težak delal še v Clewsovem raziskovalnem taboru pri Indiju na zahodni strani Snežnih gora. Tam niso prišle prav samo njegove izkušnje pri meritvah. Ker je bil spreten tudi pri mizarskih delih, je sodeloval pri gradnji lesene, s pločevino obite pisarniške stavbe raziskovalne skupine. Majorja Clewsa se je pozneje spominjal z velikim spoštovanjem – kot izkušenega poznavalca divjine in pravega gentlemana.
Od Suhorja do Tumuta
Po burnih letih se je življenje Jožeta Težaka vendarle umirilo. Z ženo Andrejo sta si ustvarila dom v Tumutu, mestu, katerega zgodovina je neločljivo povezana s Snowyjem.Ko je lokalni časopis Tumut & Adelong Times desetletja pozneje pripravljal reportažo o prvih delavcih Snežnih gora, so se spomnili tudi slovenskega pionirja. Prosili so ga za stare fotografije in za njegove spomine.
Takrat je lahko Jože pogledal nazaj na gore, po katerih je nekoč pešačil z geodetsko skupino, in na pokrajino, ki je bila povsem drugačna od tiste, v katero je prišel decembra 1949.Tam, kjer so nekoč iskali prehode skozi divjino, so bile ceste.
Tam, kjer so stali prvi šotori, so zrasli objekti.Reke so prestregli jezovi, skozi osrčje gora so vodili kilometri predorov in voda je poganjala turbine velikih elektrarn.Snowy je postal del avstralske zgodovine.
In majhen del te zgodovine pripada tudi Jožetu Težaku iz Bele krajine.
Ni bil znameniti inženir in po njem niso poimenovali jezu ali elektrarne. Bil je eden tistih ljudi, brez katerih velikih projektov sploh ni mogoče zgraditi – mož, ki je hodil pred stroji, meril teren, odpiral poti skozi gore in s fotoaparatom beležil obraze svojih tovarišev.
Zato je njegova življenjska pot več kot le zgodba slovenskega izseljenca.Je tudi zgodba o času, ko so ljudje, ki jih je vojna pregnala iz Evrope, na drugi strani sveta pomagali graditi novo Avstralijo.
In Jože Težak je bil tam skoraj od prvega dne.
Kovček 