Foto: Simbolna ilustracija UI za Alojza Vuzema
Nekatera izseljenska življenja so polna selitev, menjavanja mest, poklicev in držav. Življenje Alojza Vuzema je bilo drugačno. Če odmislimo leta, ki jih je ob odhodu iz domovine preživel v Nemčiji, ter dolgo pot čez morje, sta njegov življenjski lok določala predvsem dva kraja: Belski Vrh v Halozah, kjer se je rodil, in Inala pri Brisbanu, kjer si je v Avstraliji ustvaril novi dom.
Med njima pa je bila razdalja skoraj pol sveta.
Alojz Vuzem se je rodil 19. maja 1924 v Belskem Vrhu v Halozah. Odraščal je v svetu, v katerem avtomobil še zdaleč ni bil nekaj samoumevnega. Ljudje so hodili peš, uporabljali kolo, delo in vsakdanje življenje pa sta bila praviloma vezana na domači kraj in njegovo neposredno okolico.
Po drugi svetovni vojni ga je življenjska pot odnesla iz Slovenije. Nekaj časa je z ženo Eveline preživel v Nemčiji, nato pa sta se odločila za Avstralijo. Leta 1950 sta se vkrcala na ladjo Roma in se odpravila proti novemu življenju na drugi strani sveta.
Po prihodu sta se naselila v Inali, predmestju Brisbana v Queenslandu. In tam sta ostala.
Za Alojza se je začelo življenje, kakršnega so poznali številni slovenski povojni izseljenci: delo, družina, skrb za dom in postopno vraščanje v novo okolje. Zaposlil se je v bližnjem Darra Cement Works, kjer je nato delal dolga leta.Toda nekaj je bilo pri njem nenavadnega.
Alojz Vuzem nikoli ni vozil avtomobila.
Na delo se je vozil s kolesom.an za dnem je bila njegova pot podobna: od doma v Inali do cementarne v Darri in ponovno domov. V času, ko je avtomobil v Avstraliji postajal skoraj nepogrešljiv del vsakdanjega življenja, je Alojz ostal zvest svojemu kolesu.
Morda je prav zaradi tega, kakor je ob njegovi smrti zapisal Mirko Cuderman, ostal nekoliko manj poznan v širši slovenski skupnosti. Brez avtomobila se ni pogosto vozil na prireditve in srečanja, ki so bila v velikem Brisbanu pogosto precej oddaljena drugo od drugega. Njegov svet je bil manjši – toda nikakor ne reven.V njegovem središču je bila družina.
Z ženo Eveline sta si v Inali ustvarila številčno družino. V zapisu ob njegovi smrti je navedeno, da sta imela sedem otrok, poimensko pa so omenjeni Erika, Frank Alois, Karl, Irene, Evelyn in Diana.
Ko je Alojz leta 2016 umrl, je za njim ostala družina, kakršno si je ob prihodu v Avstralijo leta 1950 verjetno težko predstavljal: poleg otrok še 23 vnukov, 48 pravnukov in en prapravnuk.To so številke, ki povedo več kot marsikateri življenjepis.
Alojz je umrl 23. maja 2016 v Brisbanu, le štiri dni po svojem 92. rojstnem dnevu.Njegova življenjska zgodba nima velikih naslovov. Ni bil človek javnega življenja, voditelj društva ali znana osebnost slovenske skupnosti. Tudi avtomobila, ki je v prostrani Avstraliji skoraj simbol samostojnosti in svobode, ni nikoli vozil.Pa vendar je v njegovi zgodbi nekaj posebej privlačnega.
Fant iz majhnega haloškega Belskega Vrha je prepotoval polovico sveta, da bi se nato znova ustalil. V Avstraliji ni iskal nenehnih sprememb. Našel je dom, delo in družino – in jim ostal zvest.
Vsako jutro je sedel na kolo in se odpeljal proti cementarni v Darri. Zvečer se je vračal domov v Inalo.
Leta so minevala. Otroci so odrasli, prišli so vnuki, nato pravnuki. Spreminjal se je Brisbane, spreminjala se je Avstralija, spreminjal se je svet. A Alojzova življenjska pot je ostajala presenetljivo preprosta: dom – delo – družina.Morda je prav zato njegova zgodba vredna spomina.
Med Belskim Vrhom v Halozah in Inalo v Queenslandu je bilo več kot petnajst tisoč kilometrov. Toda ko je Alojz Vuzem enkrat našel svoj drugi dom, za življenje ni potreboval velikih razdalj.
Dovolj mu je bilo kolo. In ljudje, h katerim se je vsak dan vračal.
Kovček 