Življenje, posvečeno slovenski skupnosti
Foto: Simbolna ilustracija UI za Marijo in Emila Grosmana
Med ljudmi, ki so desetletja soustvarjali slovensko življenje v Novem Južnem Walesu, imata posebno mesto Marija Grosman, rojena Jelen, in njen mož Emil Grosman. Njuna zgodba ni samo zgodba slovenskega izseljenskega zakonskega para, ki si je na drugem koncu sveta ustvaril nov dom. Je tudi zgodba o pripadnosti skupnosti, prostovoljnem delu in zavesti, da je treba spomin na življenje slovenskih izseljencev ohraniti za prihodnje rodove.
Marija Jelen se je rodila 12. julija 1939 v Bunčanih v župniji Veržej. V Avstralijo je prišla leta 1958 in prve korake v novi deželi napravila v migrantskem centru Bonegilla, skozi katerega je v povojnih letih šlo na tisoče novih priseljencev.Njen bodoči mož Emil Grosman se je rodil 21. marca 1934 v Aženskem Vrhu pri Gornji Radgoni. V Avstralijo je prispel že leta 1957. Leta 1958 sta se Marija in Emil poročila ter si ustvarila dom v Cardiffu pri Newcastlu. Tam se jima je rodil sin Emil, pozneje pa sta se veselila tudi snahe Tine ter vnukov Rebecce in Jarrada.
Avstralija je postala njuna nova domovina, vendar Slovenije nista pustila za seboj. Prav nasprotno: velik del njunega življenja je bil odtlej povezan z rojaki, slovenskimi društvi, cerkvijo, kulturnimi prireditvami in pozneje tudi z ohranjanjem arhivskega gradiva o slovenskih Avstralcih.
Skoraj od začetka z društvom Tivoli
Ko je bilo leta 1958 ustanovljeno Avstralsko-slovensko društvo Tivoli v Newcastlu, se je mlada družina Grosman zelo zgodaj vključila v njegovo življenje. Marija je že leta 1959 začela sodelovati pri društvenem delu. To sodelovanje je preraslo v življenjsko poslanstvo.Marija je bila desetletja tajnica društva Tivoli, od začetka sedemdesetih let pa je opravljala tudi blagajniške naloge. Pisala je zapisnike in poročila, vodila korespondenco, pripravljala prireditve ter skrbela, da je društveno življenje tudi administrativno teklo nemoteno.
Toda za temi precej suhimi izrazi se skriva nešteto ur prostovoljnega dela. Tivoli je bil za slovenske priseljence na območju Newcastla veliko več kot društvo. Bil je kraj, kjer so govorili slovensko, praznovali, se srečevali, pripravljali piknike, izlete, miklavževanja in druge prireditve, se spominjali domovine ter pomagali drug drugemu. Marija je bila desetletja ena izmed ljudi, ki so skrbeli, da je ta skupnost ostajala povezana.
Bila je tudi njena kronistka. Pisala je o življenju Slovencev v Newcastlu in poročala v slovenske časopise in revije v Avstraliji, zlasti v Misli. Ko je društvo Tivoli leta 2008 praznovalo 50-letnico, je prav Marija predstavila njegovo zgodovino in vodila uradni del praznovanja.
Po smrti dolgoletnega predsednika Iva Klopčiča novembra 2008 je skupnost izgubila človeka, ki jo je vodil skoraj pol stoletja. Najprej je predsedniške naloge začasno prevzela dotedanja podpredsednica Cilka Prinčič, nato pa je bila na občnem zboru 15. novembra 2009 Marija Grosman izvoljena za predsednico društva Tivoli.
Tako je po dolgih desetletjih tajniškega in blagajniškega dela prevzela še odgovornost za vodenje društva v obdobju, ko je bilo članov zaradi starosti vse manj.
Emil – človek iz ozadja, na katerega so lahko vedno računali
Ob Marijinem delu je bil skoraj vedno Emil.Sam ni iskal funkcij in ni želel postati član društvenega odbora. Njegovo področje ni bilo pisanje zapisnikov ali predsedovanje sestankom. Bil je človek praktičnega dela – eden tistih prostovoljcev, katerih imena niso vedno na programu prireditve, brez njihove pomoči pa prireditve pogosto sploh ne bi bilo.
Pred srečanji je pomagal pripravljati dvorane in jih po prireditvah pospravljal. Skrbel je za piknike, nabavo hrane, pijače in potrebščin. Organiziral je društvene izlete, najel avtobus in ga tudi vozil. Na poti domov je udeležence, zlasti starejše, odložil čim bližje njihovim domovom.
Ko je iz Sydneya v Newcastle prihajala slovenska dramska skupina, je Emil s svojim tovornjakom iz Sydneya pripeljal kulise in gledališke rekvizite, jih pomagal postaviti, po predstavi pa vse znova odpeljal v Merrylands.Stroškov za gorivo praviloma ni zahteval. To je bil njegov prispevek skupnosti.
Posebej nazoren primer njegove predanosti je leto 2000, ko je ob olimpijskih igrah v Sydneyju sodeloval pri pripravi razstave Building Blocks. Po arhivskih zapisih je samo v zvezi s to prireditvijo opravil kar šestnajst povratnih voženj med Newcastlom in Sydneyjem.
Če je bilo treba koga pričakati na sydneyskem letališču, prepeljati obiskovalca, pripraviti cerkveno dvorano, postaviti razstavo ali odpeljati ljudi na prireditev v Wollongong, je bilo pogosto mogoče računati na Emila.
Zaradi takšnega dela so ga rojaki opisovali kot »quiet achiever« – tihega človeka dejanj.
Leta 2008 je zato prejel priznanje slovenske skupnosti Novega Južnega Walesa za slovenskega prostovoljca leta 2007.
HASA NSW – ohranjanje spomina slovenskih Avstralcev
Posebno in danes zgodovinsko pomembno poglavje v življenju Marije in Emila je bilo njuno sodelovanje pri HASA NSW – Historical Archives for Slovenian Australians for New South Wales, Zgodovinskem arhivu slovenskih Avstralcev v Novem Južnem Walesu.Zamisel je bila preprosta, vendar daljnosežna: dokumenti, fotografije, društveni zapisniki, osebne zgodbe, časopisi, knjige in drugi predmeti, ki so pričali o življenju slovenskih priseljencev v Avstraliji, so bili raztreseni po društvih in zasebnih domovih. S staranjem prve generacije je obstajala nevarnost, da bi bilo veliko tega gradiva izgubljenega.
Marija in Emil sta bila navzoča že na ustanovnem občnem zboru HASA NSW 9. februarja 2003 v Klubu Triglav v St Johns Parku. Marija je nato postala ena ključnih sodelavk in dolgoletna tajnica arhiva.Toda izraz »tajnica« niti približno ne pove vsega.
V prostorih HASA v Merrylandsu je Marija skupaj z Mihelco Šušteršič opravljala pravo arhivsko delo. Gradivo, ki so ga zbirali pri slovenskih društvih, družinah in posameznikih, sta pregledovali, razvrščali, opisovali in urejali. Življenjske zgodbe, dokumente, fotografije in druge predmete sta razporejali v ustrezne mape, fascikle in arhivske škatle.To je bilo počasno, natančno delo, pri katerem ni bilo bližnjic.
Leta 2008 sta se Marija Grosman in Mihelca Šušteršič v Ljubljani udeležili tudi posebnega seminarja za slovenske arhiviste iz izseljenskih skupnosti. Seminarja se je udeležilo 23 predstavnikov iz različnih delov sveta. Tako sta lahko znanje, pridobljeno v Sloveniji, prenesli v urejanje arhiva v Sydneyju.Pomen njunega dela je pozneje zelo jasno ocenil tudi sam HASA: Marija Grosman in Mihelca Šušteršič sta bili označeni kot ključni osebi pri razvrščanju, vlaganju in organiziranju gradiva, ki so ga arhivu darovala slovenska društva in posamezniki.
Vsak teden iz Newcastla v Sydney
Pri vsem tem ne smemo pozabiti na prevožene kilometre.Med Cardiffom oziroma Newcastlom in Merrylandsom v Sydneyju je dolga pot. Marija in Emil pa sta jo dolga leta opravljala skoraj vsak teden.Prihajala sta ob torkih, ko so prostovoljke in prostovoljci HASA urejali gradivo, in tudi ob številnih drugih priložnostih.
Medtem ko je Marija delala z dokumenti, je tudi Emil našel delo. Popravljal je omare in ključavnice, nameščal opremo, popravil hišni zvonec, prebarval pohištvo ter poskrbel za najrazličnejša manjša opravila, ki so bila potrebna, da je arhiv lahko deloval.
Zato tudi pri HASA Emil ni bil samo »Marijin mož«. Bil je samostojen in nepogrešljiv sodelavec.Skupaj sta pomagala pri Zlatih srečanjih slovenskih priseljencev, razstavah, cerkvenih obletnicah in kulturnih prireditvah. Pričakala sta tudi uradne in kulturne obiskovalce ter jih vozila z letališča ali na srečanja slovenske skupnosti.Šele ko jima zdravje ni več dopuščalo dolgih tedenskih poti, sta morala redne vožnje iz Newcastla v Sydney opustiti.
Marija – skrbnica slovenskega spomina
Prav delo pri HASA daje Marijini zgodbi še posebno razsežnost.Sodelovala je pri društvu, organizirala srečanja in pomagala rojakom – hkrati pa je skrbela, da se je spomin na vse to ohranil.Zapisniki, fotografije, osebne zgodbe in dokumenti, ki jih je urejala, so danes zgodovinski viri o življenju slovenskih priseljencev v Avstraliji. Del tega gradiva je pozneje našel pot tudi v Arhiv Republike Slovenije.
Leta 2019 je Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Mariji Grosman skupaj z Olgo Lah, Martho Magajna in Mihelco Šušteršič podelil posebno priznanje za vestno in dolgoletno delo v arhivu HASA NSW.To pa ni bilo edino priznanje njenemu delu.Že leta 1999 je prejela priznanje predsednika vlade Novega Južnega Walesa, leta 2005 pa ji je bilo za delo v slovenski skupnosti podeljeno priznanje za najzaslužnejšo starejšo Slovenko za leto 2004
.Najvišje priznanje je prišlo po njeni smrti.Leta 2022 je bila pokojna Maria Grosman posmrtno odlikovana z Medaljo reda Avstralije – Medal of the Order of Australia (OAM) za služenje slovenski skupnosti Novega Južnega Walesa.
Tako je tudi njena nova domovina uradno priznala delo, ki ga je Marija opravljala več kakor šest desetletij.
Skupaj v dobrem in pri delu
Marija in Emil pa ob vsem prostovoljnem delu nista bila samo društvena delavca.Bila sta zakonca, starša in stara starša.Njuno skupno življenje je bilo nenavadno tesno prepleteno tudi z delom za skupnost. Če je Marija pisala, organizirala in urejala dokumente, je Emil vozil, popravljal, postavljal in nosil. Če je ona prevzemala odgovornost na sestankih, je on pogosto poskrbel za stvari, ki so se morale zgoditi v ozadju.
V arhivskih zapisih se njuni imeni zato vedno znova pojavljata skupaj: Marija in Emil Grosman iz Newcastla.
V tem je morda najlepša značilnost njune zgodbe. Nista iskala slave. Preprosto sta tam, kjer je bilo potrebno, naredila, kar je bilo treba narediti.
Leto slovesa
Leto 2020 je bilo za družino Grosman in njune številne prijatelje leto dvojnega slovesa.Po težki bolezni je 9. julija 2020 umrl Emil Grosman, star 86 let. Pokopan je bil na pokopališču Sandgate pri Newcastlu.
Komaj dva meseca pozneje je sledil še en udarec.V soboto, 5. septembra 2020, je v bolnišnici John Hunter v New Lambtonu pri Newcastlu nepričakovano umrla tudi Marija Grosman, stara 81 let.
Pogrebni obred je bil v ožjem družinskem krogu v kapeli pogrebnega zavoda Pettigrew Family Funerals v Wallsendu. Marija je bila položena k svojemu možu Emilu na pokopališču Sandgate.Rojaki in prijatelji iz Sydneya so se 18. septembra 2020 zbrali še pri pogrebni sveti maši za Marijo in Emila v slovenski cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu – v kraju, kamor sta desetletja prihajala iz Newcastla ter kjer sta pustila toliko sledi svojega dela.
Za njima so ostali sin Emil z ženo Tino ter vnuka Rebecca in Jarrad.Ostalo pa je še nekaj drugega.Ostalo je društvo, pri katerem sta pomagala. Ostali so arhivski dokumenti, ki jih je Marija skrbno urejala. Ostale so fotografije, zgodbe in zapisi slovenskih priseljencev, za katere sta pomagala poskrbeti, da se niso izgubili. Ostal je spomin na številne prireditve, pri katerih je Emil postavljal stole, vozil ljudi ali popravljal, kar je bilo potrebno.
Marija in Emil Grosman sta bila med tistimi ljudmi, ki niso samo živeli v slovenski skupnosti – pomagala sta jo ustvarjati, povezovati in ohranjati.
Marija je skoraj vse življenje zapisovala in varovala zgodbe drugih.Zato je prav, da je ohranjena tudi njuna zgodba.
Kovček 