Življenjska pot Štefana Kolmana je zgodba človeka, ki je prehodil dolgo pot od prekmurskega Goričkega do avstralske Adelaide. V novem svetu si je z delom ustvaril dom in družino, toda sledove je pustil tudi širše: kot zidar je pomagal graditi prostore, v katerih se je desetletja zbirala slovenska skupnost v Južni Avstraliji.
Štefan Kolman se je rodil 7. avgusta 1931 v Doliču pri Kuzmi, v skrajnem severovzhodnem delu Prekmurja, blizu današnje slovensko-madžarske meje. Bil je drugi od štirih otrok Štefana in Cecilije Kolman. Njegovo otroštvo je že zelo zgodaj zaznamovala vojna. Pred njo je obiskoval slovensko šolo, po madžarski zasedbi Prekmurja leta 1941 pa se je moral šolati v madžarščini. To ni bila le posebnost njegove vasi. Madžarske okupacijske oblasti so v Prekmurju slovenske učitelje odstranjevale ali zamenjevale, madžarščina pa je postala glavni učni jezik.
Ko se je vojna končala, Štefan ni dolgo ostal doma. Podeželsko Prekmurje mu ni ponujalo veliko možnosti, zato se je odpravil skoraj na drugi konec Slovenije, v Dravograd na Koroškem, kjer se je izučil za zidarja. Poklic, ki si ga je tedaj pridobil, je pozneje odločilno zaznamoval njegovo življenje.
Iz Dravograda ga je delo vodilo naprej po Sloveniji in tedanji Jugoslaviji. Delal je tudi na Reki, nato pa prišel v Slovensko Istro. Tako je njegova pot od rodnega Doliča potekala najprej proti zahodu do Dravograda, nato proti severnemu Jadranu – prek Reke do območja Kopra in Izole. Prav tam se je začelo novo poglavje njegovega življenja.
Zinka in odločitev za odhod
V Izoli je leta 1955 spoznal Terezijo, imenovano Zinka, Osovnikar. Po zapisu, objavljenem ob njegovi smrti v Mislih, sta se naslednje leto poročila. Zinka je že imela hčerko Judito, Štefanu in Zinki pa se je v Kopru rodil sin Vlado.
Toda mlada družina se je odločila za odhod.
Leta 1956 so prestopili jugoslovansko-italijansko mejo. Njihov odhod je nekoliko drugačen od številnih zgodb slovenskih beguncev tistega časa: čez mejo jim ni bilo treba ponoči bežati po gozdovih, saj so prebivalci obmejnega območja lahko uporabljali obmejne prepustnice. Ko so bili enkrat v Italiji, pa se je začelo negotovo begunsko življenje. Selili so se med različnimi taborišči in čakali na možnost odhoda v tretjo državo. Čakanje se je zavleklo na približno leto in pol.
Čez gorsko mejo v Francijo
Novembra 1958 sta se Štefan in Zinka z majhnim Vladom odločila zapustiti Italijo in oditi k Zinkini sestri, ki je živela v Nici na francoski Azurni obali.Tokrat je bila meja precej težja ovira.
Iz Italije v Francijo niso odšli po uradnem mejnem prehodu. V dežju in toči so z majhnim otrokom peš in ilegalno prečkali gorsko italijansko-francosko mejo. . Geografsko je šlo za območje, kjer se Alpe spuščajo proti Ligurskemu morju in Azurni obali; glavni obalni koridor med državama poteka med Ventimiglio na italijanski in Mentonom na francoski strani, od koder je do Nice le še približno trideset kilometrov. Če pogledamo njihovo dotedanjo pot na zemljevidu, je bila že presenetljivo dolga:
Dolič pri Kuzmi → Dravograd → Reka → Izola/Koper → Italija → čez italijansko-francosko gorsko mejo → Nica → Avstralija.
Toda največji del poti je bil še pred njimi.
Z Aurelio proti Avstraliji
Spomladi 1959 se je začelo zadnje veliko poglavje njihovega izseljenskega potovanja. Štefanov življenjepis navaja, da je družina iz Francije odpotovala z ladjo Aurelia in 1. maja 1959 prispela v Melbourne. Ta datum lahko dodatno neodvisno potrdimo: avstralski Migration Heritage Centre beleži isti prihod Aurelie v Melbourne 1. maja 1959; ena od potnic na istem potovanju, Franca Arena, se je na ladjo vkrcala 4. aprila v Trstu.
Aurelia je bila ena značilnih velikih migrantskih ladij povojnega obdobja. Po predelavi je lahko sprejela več kot tisoč izseljencev in je po Sredozemlju ter skozi Sueški prekop vozila proti Avstraliji. Na njenih avstralskih progah so bile med pristanišči tudi Fremantle, Melbourne in Sydney.
Po več tednih na morju njihov cilj še ni bil dosežen. Iz Melbourna so se z vlakom odpeljali približno 700 kilometrov proti zahodu, v Adelaido v Južni Avstraliji, kjer je že živel Štefanov brat Tone Kolman.
Po Doliču, Dravogradu, Reki, Kopru, Italiji, Franciji in Melbournu je Adelaide končno postala njihov novi dom.
Zidar v deželi na drugem koncu sveta
Štefan je v Avstraliji storil tisto, kar je znal najbolje – začel je zidati.Sprva je delal kot zidar, leta 1968 pa je ustanovil lastno zidarsko podjetje. Gradil je stanovanjske hiše; nekatere je z družino najprej dokončal in v njih nekaj časa živel, nato pa so jih prodali in začeli znova. Pri delu sta mu pomagala brat Tone in pozneje tudi sin Billy.
V Adelaidi so se Štefanu in Zinki rodili še Billy, Margareth in najmlajši Štefan. Družina, ki je nekoč z majhnim Vladom hodila čez evropsko mejo v dežju in toči, je na drugem koncu sveta postajala velika avstralsko-slovenska družina.
Toda Štefan ni gradil samo zase.Tu postane njegova zgodba posebno zanimiva za zgodovino slovenskega izseljenstva.Ob neki priložnosti je svojo življenjsko bilanco izrazil zelo preprosto:»Ja, sem sezidal slovensko cerkev in dva slovenska kluba.«
Iz drugih virov lahko vsaj del njegove izjave zelo lepo dokumentiramo. Ob odprtju Slovenskega doma v West Hindmarshu leta 1972 so Misli objavile fotografijo ljudi, ki so vodili oziroma sodelovali pri gradnji. Med njimi sta poimensko navedena Štefan Kolman in Zinka Kolman – Štefan med moškimi, ki so sodelovali pri gradbenih delih, Zinka pa med aktivnimi članicami skupnosti. Slovenski dom je stal na Young Avenue v West Hindmarshu.
To je pomemben dodatek k njegovemu življenjepisu: Štefan ni bil le človek, ki je pozneje povedal, da je gradil slovenske domove. Njegovo sodelovanje pri nastajanju slovenskega doma je dokumentirano že v sodobnem zapisu iz leta 1972.
Slovenski klub Adelaide, ustanovljen leta 1957, je skozi desetletja zgradil dva klubska objekta, današnji prostori pa so v Dudley Parku. Ob 60-letnici kluba so njegovi kronisti posebej poudarili, da so generacije slovenskih priseljencev v oba domova vložile denar, čas in ogromno prostovoljnega dela.
Zato je povsem mogoče, da je Štefan z besedami o »dveh slovenskih klubih« mislil prav na dva klubska objekta adelaidske slovenske skupnosti. Vendar tega za zdaj še ne bi zapisal kot dokončno ugotovitev, dokler ne najdemo neposrednega dokumenta, ki bi njegovo sodelovanje povezal tudi z drugim objektom.
Cerkev, ki je postala tudi njegov zadnji dom
Posebno mesto v Štefanovem življenju je imela tudi slovenska cerkev Svete Družine v West Hindmarshu. Slovenski katoliški misijon ima svoje središče na Young Avenue, nedaleč od kraja, kjer je stal nekdanji slovenski dom.
Štefanovo zidarsko izročilo se je nadaljevalo tudi v naslednji generaciji. Še leta 2019 so cerkvena oznanila poročala, da so »Kolmanovi fantje« – njegovi sinovi – obnavljali prostore misijona in v nekdanji zakristiji uredili stanovanje za duhovnika.
Skoraj simbolično je, da se je delo očeta nadaljevalo z rokami njegovih sinov.
Zadnja leta v Happy Valleyju
Ko sta se postarala, sta se Štefan in Zinka preselila v Happy Valley, južno od središča Adelaide. Ko Štefan ni več zmogel živeti doma, je odšel v bližnji dom za starejše. Zinka ga je obiskovala vsak dan, pogosto tudi večkrat dnevno.
Počasi je slabel.14. januarja 2020 so ga iz bolnišnice prepeljali nazaj v dom. Še istega dne je umrl, star 88 let. Devet dni pozneje, 23. januarja 2020, so se od njega poslovili – v prostoru slovenske skupnosti, pri katerega nastajanju je tudi sam pustil sled. Nato so ga pospremili na pokopališče Centennial Park.
Za seboj je pustil ženo Zinko, hčerko Margareth, sinove Vlada, Billyja in Štefana, deset vnukov in osem pravnukov. Družina pa je ohranila tudi vez z Judito v Novi Gorici, ki jo je Štefan sprejemal kot svojo hčer.
Kovček 