Skoraj pol stoletja srce slovenskega Newcastla
Foto ( Misli) : Ivan (John) Klopčič
Ko so se 15. novembra 2008 Slovenci v Newcastlu zbrali na praznovanju 50-letnice Avstralsko-slovenskega društva Tivoli, je pred njimi stal človek, ki je bil z zgodovino tega društva povezan skoraj od prvega dne. Ivan John Klopčič, med rojaki pogosto imenovan tudi Ivo, je imel 89 let, vendar je bil še vedno dejaven, ponosen in poln načrtov. Kot predsednik je pozdravil goste ter se zahvalil odbornikom, članom in vsem, ki so skozi desetletja pomagali ohranjati slovensko skupnost v Newcastlu.
Nihče ni mogel slutiti, da je to eno njegovih zadnjih javnih dejanj.Le trinajst dni pozneje, 28. novembra 2008, ga je na njegovem domu v Kotara South nenadoma zadela srčna kap. Človek, ki je skoraj pol stoletja vodil eno najstarejših slovenskih skupnosti v tem delu Avstralije, je odšel tako nenadoma, kot je dolga desetletja živel – sredi dela in skrbi za druge.
Od Moravč do Kranja
Ivan Klopčič se je rodil 19. avgusta 1919 v Hlevah, Peče pri Moravčah, očetu Janezu in materi Jožefi. V družini je bilo šest otrok: poleg Ivana še sestre Pepca, Milka in Anica ter brata Miha in France.Družina se je pozneje preselila v Srakovlje pri Predosljah blizu Kranja. Oče, ki je delal v rudniku, je s svojim zaslužkom družini omogočil nakup hiše in približno dveh hektarjev zemlje. Tam je Ivan odraščal, obiskoval šolo ter se izučil za ključavničarja in kleparja.
Potem je v njegovo mladost posegla vojna.Ob začetku druge svetovne vojne je bil mobiliziran v nemško vojsko. Bil je težko ranjen, nato se je vrnil v Slovenijo in se pridružil domobrancem. Konec vojne zanj zato ni pomenil vrnitve v običajno življenje. Znašel se je na avstrijskem Koroškem, najprej v Vetrinju, nato v begunskem taborišču Pegetz pri Lienzu. Nekaj časa je živel tudi v Spittalu ob Dravi.
Tako kot mnogi drugi Slovenci, ki so po vojni ostali zunaj domovine, je moral začeti premišljevati o popolnoma novi prihodnosti.
Leta 1951 proti Avstraliji
Odločitev je padla za Avstralijo. Leta 1951 se je Ivan z ženo Marianno in sinom Heraldom odpravil na dolgo pot na peto celino. Po prihodu je družina šla skozi znamenito prehodno taborišče Bonegilla, skozi katero je v povojnih letih šlo na tisoče evropskih priseljencev in beguncev.Klopčičevi so nato novo življenjsko pot našli v Newcastlu.
To je bilo mesto premoga, jekla, dimnikov in težke industrije. Velika železarna BHP je takrat zaposlovala na tisoče ljudi, med njimi številne priseljence iz povojne Evrope. Ivan je pri BHP dobil delo kot upravljavec žerjava. V zapisu, ki ga je mnogo let pozneje pripravil za Glas Slovenije, je sam opisoval tedanji Newcastle kot težko industrijsko mesto treh izmen, sedemdnevnih delovnih razporedov ter pogosto umazanega in fizično zahtevnega dela.
Toda Klopčič ni dolgo ostal samo eden izmed številnih delavcev.Sodelavci so v njem prepoznali človeka, ki zna zastopati njihove interese. Postal je delegat sindikata Federated Ironworkers Association in to delo po poznejših podatkih Northern Settlement Services opravljal kar 28 let. Sodeloval je tudi v sindikalnem odboru, ki se je ukvarjal s položajem delavcev iz neangleško govorečih okolij.
Družina je prvo hišo kupila v predmestju Merewether, pozneje pa se je preselila v Kotara South, kjer je Ivan preživel zadnjih 38 let svojega življenja.
Društvo, ki je postalo njegovo drugo življenje
Ob prihodu v Avstralijo Slovenci niso potrebovali samo dela in strehe nad glavo. Potrebovali so ljudi, s katerimi so lahko govorili slovensko, praznovali domače praznike, zapeli slovensko pesem in drug drugemu pomagali, ko je bilo težko.V Newcastlu je zato počasi dozorevala zamisel o slovenskem društvu.
Pomemben trenutek je nastopil 19. oktobra 1958, ko je v dvorani Anzac House v Hamiltonu gostovala dramska skupina Soča iz Sydneya z igro Glavni dobitek. Po predstavi je bil ustanovljen pripravljalni odbor za novo slovensko društvo. Za predsednika odbora so izbrali Antona Podgorelca, za blagajnika Andreja Pihlerja, Ivo Klopčič pa je postal tajnik. Ohranjen je celo njegov zapisnik s prvih sestankov, zato je Klopčič tudi eden prvih kronistov organiziranega slovenskega življenja v Newcastlu.
Na prvem rednem občnem zboru 23. januarja 1960 je bil izvoljen za predsednika društva Tivoli.Na tem mestu je ostal vse do smrti.Skoraj 49 let.To ni bila samo častna funkcija. Tivoli je zanj postal življenjsko delo.
V članku, ki ga je Klopčič leta 1993 sam napisal za Glas Slovenije, je zelo jasno povedal, čemu naj društvo služi. Njegova naloga ni bila samo prirejanje zabav in ohranjanje folklore. Društvo naj bi povezovalo Slovence, pomagalo ljudem, ki so se zaradi bolezni ali nesreče znašli v finančni stiski, pomagalo tistim, ki niso dobro govorili angleško, sprejemalo novoprišle rojake ter skrbelo za starejše in osamljene.
Posebej je poudarjal obiske starejših po domovih in bolnišnicah, pomoč pri prevozih ter vključevanje osamljenih ljudi v društveno življenje.
Prav v tem se skriva ena najpomembnejših značilnosti Klopčičevega dela: slovenstvo zanj ni bilo samo vprašanje zastav, pesmi in praznovanj. Pomenilo je tudi odgovornost človeka do človeka.
Glas priseljencev in starejših
Sčasoma je njegovo delovanje preraslo okvir slovenskega društva.Od leta 1996 je bil član upravnega odbora organizacije Northern Settlement Services, ki je pomagala priseljencem in beguncem na območju Hunterja. Sodeloval je v svetovalnem odboru za regijo Hunter pri NSW Ethnic Affairs Commission, deloval pri programih za ljudi iz priseljenskih okolij ter kot prostovoljec obiskoval starejše ljudi v domovih.
Sodeloval je celo kot prostovoljni mentor v programih pomoči ljudem s poškodbami možganov. Northern Settlement Services ga je po smrti opisal kot človeka z izjemnim poznavanjem potreb starejših priseljencev in dolgo naseljenih begunskih skupnosti v Hunterju.Klopčič je dobro poznal položaj priseljenca, ki mora v novi državi začeti od začetka. Sam je prišel brez velikega premoženja in brez družbenega položaja, delal v železarni in si počasi ustvarjal dom. Zato je razumel ljudi, ki se niso znašli v angleščini, starejše, ki so ostali sami, in tiste, ki niso vedeli, na katera vrata potrkati.
Ko je bilo treba, je znal nastopiti tudi odločno. Zavzemal se je za male etnične skupnosti, za ohranitev radijskih oddaj SBS ter za pravice starejših in drugih skupin, katerih glas v večinski družbi ni bil vedno dovolj slišan.
Medalja Avstralskega reda
Avstralija je njegovo delo opazila.Leta 2002 je Ivan John Klopčič prejel Medal of the Order of Australia – OAM, eno pomembnih avstralskih državnih priznanj.V uradni obrazložitvi je bilo zapisano, da jo prejema za služenje slovenski skupnosti v regiji Hunter, zlasti na področju skrbi za starejše.
Priznanje je bilo veliko več kot osebna nagrada. Bilo je priznanje delu generacije slovenskih priseljencev, ki je po prihodu v Avstralijo poleg lastnih domov gradila tudi društva, cerkve, socialne mreže in vezi med ljudmi.
Ivan Klopčič pa je ostal takšen, kot je bil. Še naprej je obiskoval ljudi, hodil na sestanke in vodil svoje društvo.
Dve domovini
Življenje mu ni prizanašalo niti na osebnem področju.Njegova prva žena Marianne je umrla v tragični prometni nesreči. Ko je skupaj s hčerko odhajala na slovensko zabavo, jo je na prehodu za pešce zadel motorist. Ivan je pozneje ostal sam, nato pa se je poročil s Peggy, Avstralko, ki mu je bila dolga leta pomembna opora tudi pri njegovem društvenem delu.
Čeprav se je njegovo življenje vedno močneje vraščalo v Avstralijo in se je doma govorilo tudi nemško in angleško, slovenske besede ni pozabil.pLjubil je obe domovini – Slovenijo, kjer se je rodil, in Avstralijo, ki mu je po vojnih preizkušnjah ponudila nov začetek.Prav v tem je bil značilen predstavnik svoje izseljenske generacije. Ni bilo treba izbirati med eno in drugo. Človek je lahko pripadal obema.
Zadnje praznovanje
Petdesetletnica društva Tivoli, 15. novembra 2008, je zato dobila skoraj simboličen pomen.V dvorani poljskega društva v Broadmeadowu se je zbrala slovenska skupnost. Prišli so predstavniki slovenskega veleposlaništva, konzulata, društev iz Sydneya in Wollongonga ter predstavniki HASA-NSW. Pripravili so razstavo fotografij iz zgodovine društva.Med častnimi gosti je sedel Ivan John Klopčič.
Človek, ki je bil tam skoraj od začetka.Ob jubileju je društvo prejelo tudi priznanje Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za petdeset let delovanja. V svojem nagovoru pa Klopčič ni govoril predvsem o sebi. Zahvaljeval se je drugim – odbornikom, članom, dolgoletni tajnici Mariji Grosman in svoji ženi Peggy.
Foto ( Misli): Božena Forstnarič izroča Ivanu Klopčiču priznanje Urada RS za Slovence po svetu
Ob koncu je članom povedal preprosto misel, ki zelo dobro povzema njegovo razumevanje društvenega dela: »Brez vas članov in vašega zaupanja ne bi bilo našega društva.« Trinajst dni pozneje ga ni bilo več.
Človek, ki je gradil skupnost
Ko danes gledamo življenjsko pot Ivana Johna Klopčiča, ne vidimo samo predsednika nekega izseljenskega društva.Vidimo mladeniča, ki ga je vojna odnesla iz domačega kraja. Begunca v povojni Avstriji. Priseljenca v Bonegilli. Delavca v jeklarni BHP. Sindikalnega zaupnika. Moža in očeta. Predsednika društva. Zagovornika priseljencev. Prostovoljca, ki je obiskoval ostarele in bolne. In nazadnje človeka, ki mu je Avstralija za takšno delo podelila Medaljo reda Avstralije.
Njegova največja zapuščina pa morda vendarle ni medalja.Je društvo Tivoli in desetletja drobnih dejanj, ki jih nobena medalja ne more v celoti zajeti: obisk osamljenega rojaka, pomoč človeku, ki ni razumel angleškega obrazca, prevoz starejšega člana na prireditev, beseda v njegovem imenu pred uradom ali sindikatom, slovenska pesem na srečanju ljudi daleč od njihovega rojstnega kraja.
Ivan John Klopčič je skoraj šest desetletij živel v Avstraliji. Postal je spoštovan Avstralec, vendar je do konca ostal tudi Slovenec.
Njegova življenjska zgodba zato lepo govori o nečem, kar je značilno za najboljše zgodbe slovenskega izseljenstva: nov dom človeku ni nujno vzel starega. Ivan Klopčič je med obema zgradil most – in po njem skoraj pol stoletja vodil tudi druge.
Kovček 