Foto: Marijan Peršič s hčerko in ženo
Pri pisanju prispevka o Marijanu Peršiču sem bil v zadregi: ko človeka poznaš zelo dobro in imaš o njem veliko pdatkov je težje napisati zgodbo kot o nekom,ki ga poznaš samo iz arhivov. Pri predstavitvi Marijana se mi je zdelo, da ni potrebno povedati vsega. Trudil sem se poiskati nit, ki povezuje njegovo vojno izkušnjo, Avstralijo, slovensko skupnost, pisano besedo in njegovo človeško držo.
Marijan Peršič je bil človek, ki ga je zgodovina prisilila k izbiri, sam pa se je pozneje vse življenje trudil, da ljudi ne bi delil samo po njihovih izbirah. To se mi zdi tudi najboljši ključ za razumevanje njegove knjige Na usodnem razpotju.
Od usodnega razpotja do Avstralije
Nekaterih ljudi se spominjamo predvsem po tem, kaj so naredili. Drugih po tem, kaj so napisali. Pri Marijanu Peršiču pa se oboje prepleta še z nečim tretjim – z načinom, kako je znal prisluhniti človeku.
Marijana sem v času svojega dela pri Slovenski izseljenski matici dobro poznal. Najini stiki niso bili zgolj uradni stiki med Matico in dejavnim slovenskim rojakom v Avstraliji. Poznal sem ga kot razgledanega, premišljenega človeka, ki je imel za seboj nenavadno in težko življenjsko pot. Zato o njem ni lahko pisati. Njegovo življenje je bilo preveč bogato, da bi ga lahko stisnili v nekaj datumov in naštevanje njegovih funkcij.
Morda je o njem največ povedal naslov knjige, ki je izšla šele po njegovi smrti:
Na usodnem razpotju.
Marijan Peršič je namreč na enem največjih razpotij evropske in slovenske zgodovine stal dobesedno.Druga svetovna vojna je posegla v njegovo mladost in ga potegnila v dogodke, o katerih so Slovenci še desetletja pozneje govorili vsak s svoje strani zgodovinskega prepada. Bil je pripadnik kraljeve vojske zunaj domovine, ob koncu vojne pa se je znašel tudi v vrtincu dogodkov na avstrijskem Koroškem. Bert Pribac, ki je pozneje napisal spremno besedo k njegovim spominom, je zapisal, da je bil Peršič osebno navzoč ob začetku vetrinjskih dogodkov in da je prav ta izkušnja močno zaznamovala njegovo razumevanje vojne in povojnega časa.
Toda prav tu se pokaže nekaj bistvenega za njegovo osebnost.
Peršič svojih poznejših spominov ni napisal kot politični obračun. Pribac je posebej poudaril, da knjiga ni zagovor ene strani proti drugi, temveč osebna zgodba človeka, ki ga je zgodovina potiskala med ljudi, dogodke in odločitve, ki si jih sam ni izbral. V njegovih zapisih so boleči trenutki, pa tudi humor, toplina in drobni človeški prizori. Po Pribčevem pričevanju je znal tudi ljudi z nasprotne strani gledati predvsem kot ljudi.
To je pomembna značilnost Marijana Peršiča.Vojna mu je vzela domovino, ni pa mu vzela človečnosti.
Novo življenje pod Južnim križem
Po vojni je odšel v Avstralijo. Tako kot mnogi povojni slovenski begunci tudi tam ni začel na položaju, ki bi ustrezal njegovim sposobnostim in izobrazbi. Delal je v tovarni in na železnici, pozneje kot pomožni uradnik v bolnišnici. Leta 1963 se je zaposlil pri avstralski javni radiotelevizijski ustanovi ABC, kjer je postopoma napredoval do vodilnega položaja na finančnem področju. Ob upokojitvi leta 1985 je za seboj pustil spoštovanje sodelavcev, ki so ga opisovali kot človeka, ki ni iskal priznanj zase, temveč je znal poslušati, presojati in povezovati ljudi.
Toda služba je bila le ena stran njegovega avstralskega življenja.Druga, za slovensko izseljensko zgodovino verjetno še pomembnejša, je bilo njegovo delo med rojaki.
Ko so se v petdesetih letih v Melbournu oblikovale prve trdnejše slovenske društvene strukture, je bil Peršič že med ljudmi, ki so razumeli, da skupnost brez lastne besede težko obstane. Pri Vestniku, glasilu Slovenskega društva Melbourne, je sodeloval že v prvih letih, pozneje pa je postal njegov dolgoletni odgovorni urednik. Raziskava o zgodovini časopisa ga za obdobje med letoma 1969 in 1988 navaja kot odgovornega urednika; Vestnik je prav v tem obdobju prerasel društveno glasilo in postal pomembna kronika slovenskega življenja v Avstraliji.
Peršič je dobro razumel nekaj, kar danes pri raziskovanju izseljenstva pogosto spregledamo: društveni časopis ni samo časopis.Je arhiv življenja.V njem ostanejo imena ljudi, društveni plesi, obiski iz Slovenije, rojstva in smrti, polemike in sprave, kulturne prireditve, fotografije, drobne novice in vprašanja, ki so neko skupnost nekoč vznemirjala. Prav zaradi ljudi, kakršen je bil Marijan Peršič, imamo danes pomemben del zgodovine avstralskih Slovencev sploh še zapisan.
Pisanje pa ni ostalo omejeno na Vestnik. Njegova žena Karen je po njegovi smrti zapisala, da se njegovo ime pojavlja v najrazličnejših slovenskih publikacijah. Pisal je tudi za Rodno grudo, Slovenski koledar in druge publikacije ter se posebej zanimal za zgodovino in slovensko književnost. Njegova domača knjižnica je bila polna slovenskih, nemških in angleških knjig o zgodovini, literaturi in politiki.
Tu se tudi moja pot nekdanjega tajnika Slovenske izseljenske matice srečuje z njegovo. Takšnih ljudi Matica ni doživljala samo kot naslovnike svojih revij ali organizatorje društvenih prireditev. Bili so naši sogovorniki na drugem koncu sveta – ljudje, ki so nam povedali, kaj se med Slovenci v Avstraliji v resnici dogaja.
Povezovalec slovenske skupnosti
Peršič ni bil samo pisec.Sodeloval je pri slovenskem radiu, pri kulturnih prireditvah in razstavah ter pri povezovanju slovenskih društev v Viktoriji. V sedemdesetih letih je sodeloval tudi pri uveljavljanju slovenskih radijskih oddaj, pozneje pa je z radijem ostal povezan skoraj do konca življenja.Njegovo delovanje ni bilo omejeno zgolj na eno društveno ali nazorsko skupino.
Bert Pribac, ki ga je poznal še iz Melbourna v šestdesetih letih, se ga je spominjal kot človeka brez osebne zagrenjenosti, sposobnega sodelovati tudi z ljudmi, katerih vojna ali politična preteklost je bila drugačna od njegove. Ko je šlo za slovensko skupnost, je znal iskati tisto, kar je ljudi povezovalo.To se mi zdi ena najlepših stvari, ki jih je mogoče povedati o njem.Iz vojne je prišel kot človek, ki je moral izbrati stran.V Avstraliji je postal človek, ki je znal graditi mostove.
Leta 1970 se je poročil s Karen, ki je bila tudi sama tesno povezana s slovensko skupnostjo. Spomin nanj kot spodbudnega, inteligentnega sogovornika in človeka, pripravljenega pomagati drugim, se je ohranil tudi v pričevanjih ljudi iz Slovenskega društva Melbourne.
Po upokojitvi se je preselil na Gold Coast v Queenslandu, vendar tudi tam ni ostal zgolj opazovalec. Še naprej je sodeloval v slovenskem življenju. V času osamosvajanja Slovenije je na lastne stroške pripravljal in razpošiljal Tedenske novice, da bi rojake obveščal o dogodkih v domovini.Avstralija je postala njegov dom, Slovenija pa nikoli ni prenehala biti njegova domovina.
Karen je po njegovi smrti to povedala z zelo preprostimi besedami: v Avstraliji je bil srečen, vendar je bila njegova domovina Slovenija.
Avstralija mu je njegovo delo tudi priznal
Peršičevo dolgoletno delo ni ostalo neopaženo niti v širši avstralski družbi.Na dan Avstralije, 26. januarja 1989, je prejel Medal of the Order of Australia – OAM, in sicer, kot je zapisano v uradnem avstralskem razglasu, »for service to the Slovenian community« – za delo v korist slovenske skupnosti.Takšno priznanje ima pri zgodbi slovenskega izseljenca posebno težo.
Človek, ki je prišel v Avstralijo kot begunec in začel z delom v tovarni in na železnici, je desetletja pozneje prejel državno odlikovanje svoje nove domovine prav zato, ker je ohranjal skupnost svoje stare domovine.
Knjiga, ki je ni dočakal
Proti koncu življenja se je Peršič vedno bolj vračal k vprašanju, s katerim se je njegova življenjska pot pravzaprav začela.Kaj se je zgodilo njegovi generaciji?Zakaj so se ljudje odločali tako, kot so se?
Zakaj je nekdo stopil na eno, drugi pa na drugo stran?Pri tem je imel nekaj izredno dragocenega: dnevnik, ki ga je pisal v usodnih vojnih in povojnih letih. Njegovi poznejši spomini zato niso nastajali samo iz oddaljenega spominjanja starejšega človeka. Temeljili so na sprotnih, precej natančnih dnevniških zapiskih ter na dokumentih in fotografijah, ki jih je hranil desetletja.
Zadnji dve leti življenja je intenzivno pripravljal knjigo.Ni je dočakal.
Ko je leta 1999 umrl, je za njim ostal rokopis, njegovi zapiski in polna delovna soba knjig. Karen Peršič je nekaj mesecev pozneje zapisala, da je bila knjiga njegov največji projekt in da so ga tudi ob zadnjem obisku Slovenije spodbujali, naj jo dokonča.Toda zgodba se s smrtjo ni končala.
Rokopis je prišel do Slovenske izseljenske matice. Uredil ga je Jože Prešeren, spremno besedo pa je prispeval pesnik in Peršičev prijatelj Bert Pribac. Leta 2001 je Matica knjigo izdala pod naslovom Na usodnem razpotju s pomenljivim podnaslovom Per aspera ad A(u)stra(lia) – besedno igro, ki njegovo pot »skozi trnje« povezuje z Avstralijo. Knjiga obsega več kot tristo strani.
Tako se je Marijan Peršič še enkrat vrnil v Slovenijo.Tokrat ne z letalom in ne kot obiskovalec, ampak s svojo življenjsko zgodbo.
Človek, ki je poslušal
Ko danes prebiramo podatke o Marijanu Peršiču, bi lahko našteli marsikaj: urednik, publicist, radijski sodelavec, društveni delavec, finančni strokovnjak, prejemnik avstralskega državnega odlikovanja, pisec spominov.
Toda morda nobena od teh oznak ne pove bistva.
Peter Mandelj ga je ob slovesu označil kot velikega povezovalca slovenstva. Njegovi sodelavci pri ABC pa so se ga spominjali predvsem kot človeka, ki je znal poslušati in modro presojati.Prav ta podoba mi je najbližja tudi za konec njegove zgodbe.
Marijan Peršič je preživel čas, ko so ljudje zaradi svojih prepričanj izgubljali domove, prijatelje in včasih življenje. Sam je moral zapustiti Slovenijo in si na drugem koncu sveta zgraditi novo življenje. Toda iz te izkušnje ni naredil razloga za sovraštvo.
Naredil je nekaj drugega.Pisano besedo.Slovensko društvo.Radijsko oddajo.Pogovor.
In nazadnje knjigo.Na usodnem razpotju zato ni samo pričevanje o vojnem času. Je tudi zgodba o tem, kaj človek naredi potem, ko ga življenje postavi na usodno razpotje.
Marijan Peršič je svojo pot nadaljeval daleč od Slovenije – toda Slovenija je ostala z njim do konca.
Kovček 