Foto: Naslovnica slovenske izdaje knjige Jožeta Kobala : Možje s Snowya
Ko je Ivan Kobal leta 1950 kot dvaindvajsetletni mladenič prispel v Avstralijo, gotovo ni mogel vedeti, da bo nekoč postal eden tistih slovenskih izseljencev, ki bodo pomagali ohraniti spomin na eno največjih gradbenih in družbenih pustolovščin v avstralski zgodovini – Snowy Mountains Hydro-Electric Scheme.
Rodil se je 26. marca 1928 na Planini pri Ajdovščini, v družini Dominika Kobala in Kristine, rojene Kete. Njegova mladost je bila močno zaznamovana s primorskimi razmerami pod Italijo. Šolal se je predvsem v italijanskem jeziku; med letoma 1940 in 1945 je obiskoval jezuitski zavod v Piacenzi. Po vojni se je vrnil domov, toda že januarja 1947 je ponovno odšel v Italijo in naslednja tri leta preživel po begunskih taboriščih. Maja 1950 je odšel v Avstralijo.
Začetki niso bili lahki. Kot številni povojni priseljenci je sprejemal delo, ki ga je bilo mogoče dobiti. Delal je v livarni železa, nato v tovarni bodeče žice in kot gradbeni delavec. Ves čas pa se je učil angleščine in se dodatno izobraževal. Pridobil je kvalifikacijo tesarja in mizarja ter pozneje še gradbeno-konstrukcijsko izobrazbo. Potem je prišla priložnost, ki je zaznamovala njegovo življenje
Med možmi Snowyja
Med letoma 1954 in 1958 je Ivan Kobal kot pomočnik geologa sodeloval pri gradnji Snowy Mountains Hydro-Electric Scheme.
Danes se Snowy pogosto omenja predvsem kot izreden inženirski dosežek. Med letoma 1949 in 1974 je pri projektu sodelovalo več kot 100.000 ljudi iz več kot 30 držav, približno dve tretjini delovne sile pa so sestavljali priseljenci. Nastalo je sedem elektrarn, šestnajst velikih jezov, približno 145 kilometrov predorov in 80 kilometrov akvaduktov. Toda Snowy je pomenil še nekaj drugega: postal je eden od simbolov povojne preobrazbe Avstralije v večkulturno družbo.
Kobal je to zgodovino poznal od znotraj.Ni gledal le strojev, predorov in jezov. Opazoval je ljudi: Italijane, Nemce, Avstrijce, Slovence, Hrvate, Norvežane, Poljake in številne druge, ki so po vojni iskali nov začetek. Mnogi so za seboj pustili domovino, družine, vojno in begunska taborišča, nato pa so se znašli v surovem svetu Snežnih gora.
Življenje je bilo težko. Delavci so prebivali v barakah in začasnih naseljih, prvi graditelji celo v šotorih. Delo v predorih je bilo nevarno, umazano in fizično izjemno zahtevno. Med gradnjo je umrlo 121 delavcev.Kobal je dogajanje zapisoval že takrat. Njegovi dnevniki zajemajo obdobje od 28. septembra 1954 do 23. maja 1958 in so danes digitalizirani ter shranjeni v State Library of New South Wales. Prav zaradi teh dnevnikov njegova poznejša dela niso le spomini človeka, ki se po desetletjih ozira nazaj, ampak temeljijo tudi na zapisih neposrednega udeleženca.
Men Who Built the Snowy
Iz teh izkušenj je postopoma zrasla knjiga.
Leta 1975 je Kobal od avstralskega Literature Board of the Australia Council prejel 1.000 avstralskih dolarjev podpore za svoje pisanje. Leta 1982 je izšla njegova prva knjiga o Snowyju Men Who Built the Snowy, s podnaslovom Men without Women. Izdalo jo je združenje Saturday Centre of Prose and Poetry v Sydneyju. Pozneje je izšla še izboljšana izdaja.
Kobal je leta 1999 v pogovoru s Stanko Gregorič pripovedoval, da je bila prva izdaja narejena v precej skromnih, skoraj amaterskih tiskarskih razmerah. Za naslednjo je poskrbel sam; natisnjenih je bilo 2.200 izvodov, ki so po njegovih besedah hitro pošli.
To je pomenljiv podatek. Kobal ni bil profesionalni zgodovinar, ki bi Snowy raziskoval iz arhiva. Bil je delavec, udeleženec in pričevalec, ki je začutil, da zgodbe navadnih ljudi ne smejo izginiti.
Slovenski Možje s Snowyja
Za slovensko zgodovino izseljenstva je posebej pomembno leto 1993, ko je Goriška Mohorjeva družba izdala njegovo knjigo Možje s Snowyja.
S tem je zgodba, ki je nastajala daleč v avstralskih gorah, prišla tudi med slovenske bralce.
Kobal je razumel nekaj, kar je za zgodovino izseljenstva zelo pomembno: veliki projekti se v uradnih zgodovinah pogosto opisujejo s številkami, imeni inženirjev, kilometri predorov in močjo elektrarn. Toda za temi številkami so bili posamezniki.
Med njimi so bili tudi Slovenci. In če njihovega pričevanja nihče ne zapiše, lahko sčasoma preprosto izgine
The Snowy – Cradle of a New Australia
Kobal pa se pri prvi knjigi ni ustavil. Njegovo najobsežnejše delo o projektu je izšlo leta 1999 pod naslovom
The Snowy – Cradle of a New Australia
(Snowy – zibelka nove Avstralije).
Knjiga ima 320 strani in številne fotografije. Izšla je v angleščini v Rydalmereju v Novem Južnem Walesu.
Že naslov pove, kaj je hotel Kobal poudariti.
Snowy zanj ni bil samo hidroenergetski projekt. Bil je kraj, kjer je nastajala nova Avstralija.
Možje, ki so še nekaj let prej pripadali narodom na nasprotnih straneh druge svetovne vojne, so se znašli v istih predorih, barakah in delovnih ekipah. Prav zaradi tega je Snowy pozneje postal eden od simbolov nastajanja moderne večkulturne Avstralije. Tudi avstralska uradna zgodovina danes projektu priznava takšen širši družbeni pomen.
Kobalova knjiga je zanimiva tudi zato, ker ni klasična kronika. Posamezna poglavja so oblikovana kot samostojne zgodbe in pričevanja.
Poseben pomen je Kobal pripisoval poglavju »Historical Correction« – »Zgodovinski popravek«. V njem je nasprotoval dotedanjim opisom dogodka iz leta 1957 v Tumut Pondu, ko je bil v pretepu hudo ranjen irski delovodja, zaradi dogodka pa je bilo obsojenih šest Slovencev. Kobal je menil, da so nekateri poznejši avtorji Slovence neupravičeno prikazali kot organizirano nasilno skupino, zato je hotel predstaviti drugačno pričevanje o dogodku. Prav zaradi tega je želel, da bi njegova knjiga prišla tudi do zgodovinarjev in v šolske knjižnice.
To je pravzaprav eden najzanimivejših vidikov njegovega dela: Kobal ni hotel samo ohranjati spomina, ampak ga je želel tudi popravljati tam, kjer je menil, da je bila zgodovina njegovih rojakov napačno zapisana.
Človek knjige in slovenske skupnosti
Kobalovo življenje pa ni bilo omejeno na Snowy.Po odhodu iz Snežnih gora si je ustvaril življenje v Sydneyju. Leta 1958 se je poročil s Slovenko Francko Paulovec iz Hrušice pri Podgradu. Rodili so se jima John, Irena in Boris. V slovenski skupnosti je bil dejaven kot publicist, pesnik in kulturni delavec. Prizadeval si je tudi za slovenski lektorat na univerzi Macquarie, urejal publikacije in pomagal pri knjižnični dejavnosti.
Dolga leta je sodeloval tudi pri slovenskem verskem središču v Merrylandsu, pel v mešanem in moškem pevskem zboru ter se vključeval v dobrodelno delo.
Po smrti prve žene Francke se je poročil z Vilmo in z njo živel v Kellyvillu.
Ivan Kobal je umrl 3. novembra 2005 v Sydneyju. Pokopan je bil na pokopališču Rookwood ob prvi ženi Francki. Za seboj ni pustil samo družine in spomina med avstralskimi Slovenci, ampak nekaj trajnejšega – zapisano pričevanje generacije, ki je gradila Snowy.
Namesto sklepa
Morda je prav v tem največja vrednost njegovega dela.Ivan Kobal ni gradil le jezov, predorov in elektrarn. Pomagal je graditi Snowy, nato pa je poskrbel, da so dobili glas tudi ljudje, ki so ga gradili.
Njegove knjige Men Who Built the Snowy, Možje s Snowyja in predvsem The Snowy – Cradle of a New Australia so zato več kot osebni spomini slovenskega izseljenca. So pričevanje o času, ko so se v odročnih avstralskih gorah srečali ljudje iz desetine držav in si ob težkem delu ustvarjali novo življenje.In med temi ljudmi so bili tudi Slovenci.Ivan Kobal je poskrbel, da tega ne pozabimo
Kovček 