Foto. Ivan Žigon
Življenjska pot Ivana Žigona je bila vse prej kot običajna. Gradbeni inženir, projektant, prevajalec, pesnik in kulturni delavec je več desetletij svojega življenja preživel daleč od Slovenije – v Švici, Afriki in Avstraliji. Za seboj ni pustil le tehničnih načrtov in stavb, temveč tudi prevode, pesmi in spomine na čas, v katerem je moral svojo poklicno in osebno pot iskati zunaj domovine.
Rodil se je 7. novembra 1928 v Ljubljani. Njegova družinska zgodovina pa je bila povezana tudi s Primorsko. Oče, po poklicu gradbenik, se je zaradi razmer pod fašistično oblastjo na Krasu preselil v Ljubljano. Tako je Ivan že v družinskem okolju spoznaval, kako lahko veliki zgodovinski dogodki posežejo v življenje posameznika in ga prisilijo, da si nov dom poišče drugje.
V Ljubljani je končal klasično gimnazijo. Bil je mlad človek samostojnega duha, kar v prvih povojnih letih ni bilo vedno brez posledic. Leta 1946 je bil zaradi zavzemanja za demokratične procese za krajši čas zaprt v Ljubljani.
Kljub težkim izkušnjam je nadaljeval študij. Na Tehniški fakulteti v Ljubljani je leta 1955 diplomiral in postal gradbeni inženir. Toda pred njim se ni odprla poklicna pot, kakršno bi glede na svojo izobrazbo lahko pričakoval. V tedanjem političnem okolju so bile pri zaposlovanju in napredovanju pomembne tudi tako imenovane »moralno-politične kvalitete«. Ker jih po presoji tedanjih oblasti ni imel, je prihodnost začel iskati zunaj Jugoslavije.
Postal je zdomec – in z njim tudi človek sveta.
Njegova poklicna pot ga je vodila skozi Švico, Etiopijo, današnji Zimbabve in Avstralijo. Prav inženirsko znanje mu je omogočilo, da je sodeloval pri velikih in zahtevnih projektih. Med drugim je kot projektant sodeloval pri gradnji jezov na reki Nil. Za slovenskega gradbenega inženirja, ki je nekaj let prej zapustil Ljubljano, je bila to izjemna poklicna pot: od domačega študija gradbeništva do velikih infrastrukturnih projektov na afriški celini.
Pomembno obdobje njegovega življenja je bilo povezano z Avstralijo, kjer si je ustvaril tudi družino. Poročil se je z Nemko, ki je živela v Avstraliji, v zakonu pa so se jima rodile štiri hčerke.
Tudi v Avstraliji Žigon ni ostal le strokovnjak, zaposlen pri velikih gradbenih projektih. Svoje znanje je znal uporabiti za skupnosti, med katerimi je živel.
V Liverpoolu pri Sydneyju je projektiral evangeličansko cerkev za nemško govoreče vernike. Še posebej pomembno sled pa je zapustil med slovenskimi rojaki. V Merrylandsu v Sydneyju je bila po njegovih načrtih zgrajena slovenska cerkev sv. Rafaela, eden pomembnih prostorov verskega in skupnostnega življenja tamkajšnjih Slovencev.
Njegovo delo je ostalo zapisano tudi v prostorih Slovenskega društva Triglav v St Johns Parku. Za društvo je izdelal podstavek za poprsje Ivana Cankarja. Na prvi pogled je to morda skromnejše delo od velikih inženirskih projektov, vendar ima posebno simbolno vrednost. Cankarjevo poprsje je slovensko skupnost v daljni Avstraliji povezovalo z jezikom, kulturo in domovino, ki so jo izseljenci nosili v sebi.
Žigon namreč ni bil samo gradbenik. Zelo blizu sta mu bila slovenska beseda in kultura. Sodeloval je s SALUK-om, Slovensko-avstralskim literarno-umetniškim krožkom, v reviji Svobodni razgovori pa je objavljal svoje pesmi in prevode.
V njegovem življenju sta se tako nenavadno prepletala dva svetova. Na eni strani je bil inženir natančnih izračunov, konstrukcij in tehničnih rešitev, na drugi človek literature, poezije in jezika. Gradil je v pravem pomenu besede, hkrati pa je s prevajanjem in pisanjem gradil tudi mostove med kulturami.
Po desetletjih življenja po svetu se je leta 1990 vrnil v Ljubljano in se tu ponovno stalno naselil. Vrnitev je sovpadla z velikimi političnimi spremembami v Sloveniji in Evropi. Človek, ki je moral desetletja prej domovino zapustiti tudi zaradi političnih okoliščin, se je tako ob koncu svojega življenja vrnil v drugačno Slovenijo.
V Ljubljani se je vse do smrti posvečal predvsem prevajanju strokovnih in književnih del. Leta 1994 je izdal knjigo spominov Življenjski izzivi. Že naslov knjige dobro povzema njegovo pot. Njegovo življenje je bilo polno prelomnic: mladost v času vojne in povojnih političnih pretresov, odhod iz domovine, delo na več celinah, ustvarjanje družine v Avstraliji in nazadnje vrnitev v Slovenijo.
Ivan Žigon je umrl konec junija 2002 v Ljubljani, mestu, v katerem se je njegova življenjska pot začela in se po dolgih desetletjih potovanj tudi sklenila.
Za njim so ostali sledovi na zelo različnih koncih sveta – od velikih gradbenih projektov v Afriki do cerkva v Avstraliji, od Cankarjevega poprsja v slovenskem društvu do prevedenih knjig in njegovih lastnih pesmi.
Njegova zgodba je zato več kot samo življenjepis uspešnega gradbenega inženirja. Je zgodba slovenskega izobraženca in izseljenca, ki ga je zgodovina odpeljala daleč od doma, vendar mu Slovenija nikoli ni postala tuja. Čeprav je desetletja živel med različnimi narodi in kulturami, je ostajal povezan s slovenskim jezikom in slovensko skupnostjo.
Morda prav zato njegovo življenje najlepše ponazarja nekaj, kar je kot inženir dobro poznal: mostove je mogoče graditi iz betona in jekla, mogoče pa jih je graditi tudi z besedo, kulturo in spominom. Ivan Žigon je znal graditi ob
Kovček 