Življenjska pot Emilije – Milke Smrdel (1935–2025)
Foto: Simbolna ilustracija UI za prihode in odhode Milke Smrdel
Včasih človek zapusti domovino, da bi si drugje ustvaril novo življenje. Toda tudi po mnogih letih ostanejo v njem spomini na domače kraje, ljudi in mladost. Ko se po desetletjih vrne, lahko spozna, da se ni spremenila samo domovina, temveč tudi on sam. Takšna je bila življenjska pot Emilije – Milke Smrdel, Slovenke, ki je svoj dom iskala in našla na obeh straneh sveta.
Emilija, ki so jo vsi poznali kot Milko, se je rodila 11. januarja 1935 v Kalu pri Pivki, v osrčju današnje Primorsko-notranjske regije. Odraščala je v številni družini kot šesta izmed dvanajstih otrok. Življenje v tako veliki družini je zahtevalo veliko medsebojnega razumevanja, dela in odgovornosti. Prav občutek odgovornosti do najbližjih je pozneje pomembno vplival na eno največjih odločitev v njenem življenju.
Po končanem šolanju se je izučila za gostinsko delavko in se zaposlila v kavarni v Pivki. To je bil zanjo svet srečevanj, pogovorov in novih poznanstev. V kavarno so prihajali domačini in številni popotniki, Milka pa je imela rada delo z ljudmi. Bila je družabna, prijazna in odprta do obiskovalcev.Prav tam se je začela zgodba, ki jo je pozneje popeljala na drugi konec sveta.
Srečanje, ki je spremenilo življenje
V letih 1967 oziroma 1968 se je v Slovenijo za daljši čas vrnil Ivan Smrdel, ki je že živel v Avstraliji. Načrtoval je približno enoletno bivanje v stari domovini. Med obiskovanjem kavarne v Pivki je spoznal Milko. Iz poznanstva se je razvila naklonjenost, ki je kmalu prerasla v ljubezen. Ivan si je želel, da bi se Milka z njim odpravila v Avstralijo in da bi tam skupaj zaživela. Toda Milka se ni mogla kar tako posloviti od doma. Njena mati je bila bolna in čutila je dolžnost, da ostane ob njej ter ji pomaga. Ljubezen do Ivana je bila velika, vendar je bila prav tako močna njena navezanost na družino.
Ivanova Avstralija je zato morala še nekoliko počakati.
Po materini smrti, približno dve leti pozneje, je Milka ponovno premislila o svoji prihodnosti. Tokrat je sprejela odločitev, ki je pomenila začetek povsem novega življenjskega poglavja. Odšla bo v Avstralijo, k Ivanu.
Z ladjo proti novemu življenju
Leta 1970 se je Milka poslovila od domačega Kala, sorodnikov in prijateljev ter se odpravila v Italijo, od koder je z ladjo odplula proti Avstraliji.Za žensko, ki je dotlej živela in delala v domačem okolju, je bilo to veliko življenjsko dejanje. Pred njo so bili dolga plovba, neznana celina, tuj jezik in drugačne življenjske navade. Za seboj je puščala domače kraje, vendar je vedela, da jo na drugem koncu sveta čaka človek, s katerim si želi ustvariti družino.
Trinajstega marca 1970 je ladja priplula v pristanišče Port Melbourne. Tam so jo pričakali Ivan, Frank in Danica. Po dolgem potovanju je stopila na avstralska tla, kjer se je začelo njeno novo življenje.Njen prihod ni pomenil le konca dolge poti čez morje. Pomenil je tudi začetek novega doma, novih prijateljstev in prihodnosti, ki jo je nameravala deliti z Ivanom.e šest tednov po prihodu, 25. aprila 1970, sta se Ivan in Milka poročila. Naslednje leto se jima je rodila hčerka Tania, ki je postala središče njunega družinskega življenja.
Milka se je postopoma privadila življenju v Avstraliji. Zaposlitev je našla v sprejemnih centrih, industriji in na Newman Collegeu. Povsod, kjer je delala, so jo poznali kot vestno, zanesljivo in priljubljeno sodelavko.Delo zanjo ni bilo zgolj obveznost, ampak sestavni del življenja. Tudi ko se je pri triinšestdesetih letih upokojila, ni postala nedejavna. Če je bilo treba kaj postoriti, je poprijela za delo. Tako je ostala zvesta delovnim navadam, ki jih je prinesla iz domače družine.
Ko je Avstralija postala domovina
Leta so minevala in iz mladega dekleta, ki je leta 1970 z ladjo priplulo v Melbourne, je Milka postala žena, mati in ženska z dolgoletnimi izkušnjami življenja v Avstraliji.
Slovenija je ostajala njena rojstna domovina, dežela otroštva, družine in spominov. Toda Avstralija ni bila več le oddaljena država, kamor je nekoč odšla za ljubljenim človekom. Postala je njen drugi dom, kraj družinskega življenja, dela in številnih poznanstev.Življenje je teklo po ustaljenih poteh vse do februarja 2012, ko je umrl njen mož Ivan.
Njegova smrt je pomenila veliko izgubo in prelomnico. Skupaj sta preživela več kot štiri desetletja zakonskega življenja, zdaj pa je morala Milka znova razmisliti, kje in kako želi preživeti prihodnja leta.Odločila se je za vrnitev v Slovenijo.
Po triinštiridesetih letih ponovno domov
Milkina odločitev za vrnitev je bila tako pomembna kot njen odhod leta 1970. Tokrat ni bila več mlado dekle, ki odhaja v neznani svet. Za seboj je imela dolgo življenje v Avstraliji, zakonsko zvezo, materinstvo, delo in nešteto spominov. Prodala je hišo, uredila selitev svojih stvari in se pripravila na novo življenjsko poglavje. Julija 2013 se je po triinštiridesetih letih poslovila od Avstralije in se vrnila v Slovenijo.
Morda se ji je zdelo, da se s tem življenjski krog sklepa. V domovini so bili domači kraji, sorodniki, znani jezik in spomini na mladost. Kraj, od koder je nekoč odšla, jo je ponovno sprejel. Toda vrnitev po toliko desetletjih ni preprosta.
Slovenija, v katero se je vrnila, ni bila več Slovenija njene mladosti. Marsikaj se je spremenilo, ljudje so odrasli in ostareli, življenje je teklo drugače. Tudi Milka ni bila več ista ženska, ki je nekoč odšla z ladjo čez ocean.V Avstraliji je preživela najpomembnejša desetletja svojega odraslega življenja. Tam si je ustvarila družino, tam je odraščala njena hči in tam so ostali številni ljudje, dogodki ter navade, ki so postali del nje same.
Postopoma je spoznavala, da vrnitev v rojstno domovino še ne pomeni nujno tudi vrnitve v življenje, kakršnega je nekoč poznala.
Še enkrat čez ocean
Milka je ponovno pretehtala svojo odločitev. Primerjala je življenje v Sloveniji s tistim, ki ga je poznala v Avstraliji. In nazadnje se je odločila, da se vrne tja, kjer je preživela večino svojega odraslega življenja.Novembra 2014 je ponovno odpotovala v Avstralijo.Ta odločitev je marsikoga presenetila. Toda za Milko je očitno pomenila spoznanje, da lahko človek pripada dvema domovinama, čeprav se mora na koncu odločiti, kje bo živel.
Prvič je v Avstralijo odšla zaradi ljubezni do Ivana in želje po skupnem življenju. Drugič se je tja vrnila po lastni presoji, bogatejša za spoznanje, kako globoko se je Avstralija zasidrala v njeno življenje.
Njena pot med Slovenijo in Avstralijo tako ni bila zgolj zgodba o izselitvi in vrnitvi. Bila je zgodba o pripadnosti, o spreminjanju človekovega občutka doma in o življenjskih vezeh, ki jih ni mogoče preprosto preseliti z enega konca sveta na drugega.
Zadnje slovo in vrnitev v domačo zemljo
Enajstega januarja 2025 je Milka praznovala devetdeseti rojstni dan. Za njo je bilo dolgo življenje, zaznamovano z velikimi odločitvami, delom, družino in potovanji med dvema celinama.
Le nekaj mesecev pozneje se je njena življenjska pot končala.V četrtek, 24. julija 2025, je Emilija – Milka Smrdel umrla v bolnišnici Royal Melbourne Hospital v Parkvillu.
Od nje so se poslovili v četrtek, 31. julija 2025, v slovenski cerkvi v Kewju, kjer je bila ob deseti uri maša zadušnica. Po slovesnosti so jo odpeljali na upepelitev, njen pepel pa je bil namenjen za pokop v Sloveniji.
Za njo so žalovali hčerka Tania ter sestri Štefka in Nada in brat Mario v Sloveniji, skupaj z drugimi sorodniki in ljudmi, ki so jo poznali.
Njena življenjska pot se je začela v majhnem primorskem kraju pod Pivko, jo vodila čez morje v daljni Melbourne in nato še dvakrat med obema domovinama.
Milkina zgodba pripoveduje o nečem, kar dobro poznajo številni slovenski izseljenci. Človek lahko dolgo hrepeni po rojstnem domu, vendar se skozi leta tudi nova dežela spremeni v domovino. V obeh ostane del njegovega življenja.
Milka se je leta 1970 odpravila v Avstralijo za ljubeznijo, leta 2013 se je vrnila v Slovenijo za spomini, leta 2014 pa ponovno v Avstralijo, kjer je prepoznala svoj drugi dom. Po smrti naj bi se njena pot še zadnjič sklenila v Sloveniji, v deželi, kjer se je devetdeset let prej začela.
Tako njena zgodba ostaja dragoceno pričevanje o slovenskem izseljenstvu, o ljubezni in družini ter o dveh domovinah, ki sta vsaka na svoj način zaznamovali njeno življenje.
