Iz Narina na Pivškem v Avstralijo – življenje, prepleteno s slovensko pesmijo, balinanjem in prijateljstvom
Foto: Karlo Lenarčič skupaj s Staano in Cirilom Vatovcem
Med številnimi slovenskimi rojaki, ki so po drugi svetovni vojni zapustili domače kraje in si ustvarili novo življenje v daljni Avstraliji, je bil tudi Karlo Lenarčič, doma iz Narina na Pivškem. V Sydneyju si je ustvaril družino, se uveljavil kot marljiv in spreten obrtnik, predvsem pa postal dejaven član slovenske skupnosti. Njegovo življenje je bilo tesno povezano s Slovenskim klubom Triglav, kjer je desetletja z veseljem sodeloval pri društvenem življenju, se predano posvečal balinanju in s svojim pevskim glasom bogatil slovenske kulturne prireditve.
Bil je človek odprtega srca, dobre volje in vedrega značaja, ki je znal povezovati ljudi. Med rojaki se ga bodo spominjali kot odličnega balinarja, nadarjenega pevca in zvestega prijatelja.
Otroštvo pod Šilentaborom
Karlo Lenarčič se je rodil 15. junija 1929 v Narinu, stari primorski vasi, ki leži ob zahodnem vznožju Šilentabora, nedaleč od Pivke. Vas pripada župniji Šmihel, njena podružnična cerkev sv. Jakoba pa že stoletja priča o verskem in kulturnem življenju tamkajšnjih prebivalcev.
Narin je ena tistih primorskih vasi, kjer se prepletajo kraška pokrajina, travniki, gozdovi in stare kamnite domačije. Njegova zgodovina sega daleč v preteklost, saj se vas v pisnih virih omenja že leta 1460. V njenem zahodnem delu, imenovanem Orešje, so se ohranila stara vaška znamenja, drugod pa domačije in vodnjaki, ki pričajo o življenju številnih rodov.
Za Karlovega otroštva je bilo življenje na Pivškem še močno povezano s kmetijstvom, obrtjo in medsebojno pomočjo. Prebivalci so bili vajeni trdega dela, skromnosti in povezanosti z domačo zemljo. V takšnem okolju je odraščala generacija, ki je doživela velike zgodovinske pretrese.Karlo je bil ob začetku druge svetovne vojne star komaj deset let. Njegovo mladost so tako zaznamovala leta, ko so se na Primorskem menjavale oblasti, prebivalci pa so se spoprijemali z vojnimi in povojnimi stiskami. Po vojni so mnogi mladi ljudje iskali boljše življenjske možnosti zunaj domovine. Med njimi je bil tudi Karlo.
Leta 1954, star petindvajset let, je odšel v Avstralijo. Za seboj je pustil domačo vas, znano pokrajino in sorodnike, pred njim pa je bila negotova, vendar upanja polna prihodnost v deželi na drugem koncu sveta.
Novo življenje v Sydneyju
V Avstraliji si je Karlo ustvaril nov dom. Po poklicu je bil klepar, obrtnik, čigar delo je zahtevalo natančnost, spretnost in vztrajnost. S svojim poklicem si je služil kruh in postopoma gradil temelje novega življenja. Pomemben mejnik je bil 23. april 1960, ko sta se v Sydneyju poročila z Emilijo Kaluža. Njuna zakonska zveza je postala temelj družine, v kateri sta se rodila hči Sonia, pozneje poročena Morelli, in sin Marko.
V družinskem krogu so bila pomembna tudi srečanja s sorodniki in prijatelji. Karlo se je veselil odraščanja vnukinj Georgie, Emilie in Sharlotte, stiki s sorodstvom v Sloveniji pa so ohranjali vez z domačimi kraji.Čeprav je Avstralija postala njegova druga domovina, svojih slovenskih korenin ni pozabil. Prav nasprotno, skozi društveno življenje je našel način, kako ohranjati slovenski jezik, običaje, pesem in prijateljske vezi.
Balinanje – Karlova velika strast
Posebno mesto v Karlovem življenju je zavzemalo balinanje, ki je bilo v slovenskih društvih v Avstraliji mnogo več kot zgolj športna dejavnost. Balinišča so bila priljubljena zbirališča rojakov, prizorišča prijateljskih srečanj, športnega tekmovanja in živahnih pogovorov.
Karlo je bil dolgoletni član balinarske sekcije Slovenskega kluba Triglav v Sydneyju. Balinanju se je posvečal z veseljem in predanostjo. Ni mu šlo le za športni uspeh, temveč tudi za druženje, pripadnost moštvu in prijateljstva, ki so se spletala med tekmovalci.V klubskih barvah Triglava je nastopal na številnih srečanjih in tekmovanjih. Njegova športna pot ga je vodila tudi zunaj Sydneyja. S svojim moštvom je gostoval pri Slovenskem klubu Planica v Wollongongu, v Melbournu pa pri Slovenskem klubu Jadran in Klubu Planica v Springvalu.
Takšna srečanja so imela v življenju slovenskih izseljencev poseben pomen. Na baliniščih so se srečevali ljudje iz različnih slovenskih pokrajin, ki jih je povezovala skupna narodna pripadnost. Tekmovanja so bila priložnost za obujanje spominov na domovino, izmenjavo novic in utrjevanje vezi med slovenskimi društvi po Avstraliji.
Karlo je s svojo vedrino in smislom za humor gotovo pripomogel k prijetnemu vzdušju, po katerem so ga poznali prijatelji in klubski tovariši.Ob balinanju je prihajala do izraza tudi njegova pripravljenost pomagati. V Klubu Triglav je opravljal številna prostovoljna dela in sodeloval pri njegovem delovanju. Bil je eden tistih članov, na katerih je slonelo vsakdanje življenje slovenskih društev – ljudi, ki svojega prispevka niso merili v urah, temveč v zadovoljstvu, da lahko nekaj dobrega naredijo za skupnost.
Slovenska pesem je odmevala tudi pod jadri sydneyjske opere
Če je bilo balinanje Karlova športna ljubezen, je bila slovenska pesem njegova druga velika strast. Obdarjen je bil z lepim pevskim glasom in je vrsto let pel v moškem pevskem zboru Slovenskega kluba Triglav. S pevskimi prijatelji je nastopal na številnih kulturnih prireditvah, narodnih praznovanjih, društvenih slovesnostih in drugih srečanjih slovenskih rojakov.
Karlo je to poslanstvo dobro razumel. S svojim glasom ni bogatil le pevskega zbora, temveč je prispeval k ohranjanju slovenske kulturne dediščine v Avstraliji.Med njegovimi pevskimi doživetji sta bili posebej pomembni dve priložnosti. S pevskim zborom je nastopil na pevskem festivalu v Sloveniji, kjer je skupaj z drugimi rojaki iz Avstralije predstavil pevsko ustvarjalnost slovenske izseljenske skupnosti.
Takšen nastop je imel gotovo poseben pomen. Slovenska pesem, ki so jo rojaki negovali na drugem koncu sveta, se je vrnila v deželo, iz katere so nekoč odšli. Še posebej zanimivo pa je, da je Karlo s pevskimi tovariši nastopil tudi pod znamenitimi jadri sydneyjske opere.
Svetovno znana Sydneyjska opera je eden najbolj prepoznavnih simbolov Avstralije. Nastop slovenskega pevskega zbora v njenem okolju je bil zato lep izraz kulturne navzočnosti Slovencev v tej daljni deželi.Karlo je tako s slovensko pesmijo povezoval dva svetova: svet svojega otroštva pod Šilentaborom in svet novega življenja ob Tihem oceanu
