Foto: Vhod v slovensko društvo Planica v Springvilu
Ko je mladi Alojzij Šuštar sredi petdesetih let prejšnjega stoletja zapuščal domače kraje, si najbrž ni predstavljal, kako daleč ga bo popeljala življenjska pot. Iz majhne primorske vasi Trpčane pri Ilirski Bistrici ga je vodila najprej čez nevarno državno mejo, nato prek oceana v daljno Avstralijo, kjer je našel delo, si ustvaril družino in postal dejaven član slovenske skupnosti. Njegova zgodba ni le pripoved o človeku, ki si je v tujini ustvaril novo življenje, temveč tudi del širše zgodovine slovenskega izseljevanja in povojnega razvoja Avstralije.
Alojzij Šuštar se je rodil 8. avgusta 1931 v Trpčanah pri Ilirski Bistrici, na območju današnje Primorsko-notranjske regije. Odraščal je v številni družini s šestimi otroki. Poleg njega so bili v družini še brat Tone ter sestre Ivanka, Marija, Jožefa in Anica. Otroštvo in mladost je preživljal v skromnih razmerah, kakršne so zaznamovale številne kmečke družine na Primorskem. Delo na domači kmetiji je bilo del vsakdanjega življenja. Že zgodaj se je naučil odgovornosti, vztrajnosti in delavnosti, ki so ga spremljale vse življenje.
Ko je odrastel, je dve leti služil vojaški rok. Na to obdobje je ohranil ponosne spomine in o njem rad pripovedoval. Toda mladega Alojzija je vse bolj privlačila misel na drugačno prihodnost. V domačem okolju so bile možnosti za gospodarski napredek omejene, novice o življenju in zaposlitvi v tujini pa so med mladimi vzbujale upanje, da je mogoče drugje začeti znova.
Pot v svobodo je vodila tudi skozi zapor
V zgodnjih dvajsetih letih se je Alojzij skupaj s prijatelji odločil zapustiti Jugoslavijo. Takšna odločitev v tedanjih političnih razmerah ni bila preprosta. Nezakonito prečkanje državne meje je bilo nevarno in je lahko imelo hude posledice. Ob prvem poskusu pobega so jih ujeli. Alojzij je moral prestati deset mesecev zapora, kjer so bile po njegovih pripovedovanjih življenjske razmere izredno težke.
Za mladega človeka, ki si je želel predvsem boljše prihodnosti, je bila to huda preizkušnja. Toda zapor ni zlomil njegove odločenosti. Ko je dobil novo priložnost, je ponovno poskusil oditi čez mejo. Drugič mu je uspelo. Ta dogodek je pomemben tudi za razumevanje povojnega slovenskega izseljevanja. Med ljudmi, ki so v petdesetih letih odhajali iz Jugoslavije, so bili politični begunci, ljudje, ki so nasprotovali tedanji oblasti, pa tudi številni mladi, ki so jih k odhodu vodile gospodarske razmere in želja po svobodnejšem ter dostojnejšem življenju. Njihove osebne zgodbe so bile različne, skupna pa jim je bila pripravljenost sprejeti veliko tveganje za negotovo prihodnost.
Za Alojzija se je ta prihodnost začela na drugem koncu sveta.
Leta 1954 – prihod v Avstralijo
Leta 1954 je Alojzij prispel v Zahodno Avstralijo. Za njim so bili domači kraji, znani obrazi in dotedanje življenje, pred njim pa prostrana, nepoznana dežela z drugačnim jezikom, podnebjem in načinom življenja. Prve tri mesece je preživel v migrantskem centru v Northamu, vzhodno od Pertha. Takšni centri so bili pomemben del avstralske povojne priseljenske politike. Novim priseljencem so zagotavljali začasno bivališče in jim pomagali pri iskanju zaposlitve. V Northamu je deloval tudi center Holden, ki je v tistem obdobju sprejemal evropske priseljence.
Za številne Evropejce so bili ti centri prva postaja v novi domovini. Tam so se srečevali ljudje različnih narodnosti, ki so za seboj pustili vojne, politične pretrese ali revščino ter iskali možnost za nov začetek. Alojzij ni dolgo ostal brez dela. Zaposlil se je na žagi v kraju Manjimup v Zahodni Avstraliji, kjer je delal približno šest mesecev. Gozdarstvo in lesna industrija sta bila pomembni gospodarski dejavnosti tega območja, delo na žagi pa je zahtevalo telesno vzdržljivost in pripravljenost na naporne delovne razmere.
Za mladega priseljenca je bilo to prvo obdobje samostojnega življenja v Avstraliji. Pri delu ni bilo veliko prostora za udobje. Treba se je bilo prilagoditi, zaslužiti za preživetje in postopoma najti svoje mesto v novi družbi. Po zaposlitvi v Manjimupu se je Alojzij odpravil v Albury v Novem Južnem Walesu, kjer sta živela njegova sestra Marija in njen mož Jože. Pri njiju je našel začasen dom in družinsko oporo, ki je bila za priseljence v neznanem okolju neprecenljive vrednosti.
Kmalu se mu je ponudila priložnost za delo pri enem največjih gradbenih projektov v zgodovini Avstralije.
Sedem let in pol v osrčju Sneženega gorovja
Ko se je Alojzij zaposlil pri gradnji hidroenergetskega sistema Snowy Mountains, je postal eden izmed tisočev evropskih priseljencev, ki so sodelovali pri velikanski preobrazbi povojne Avstralije. Gradnjo tega sistema so začeli leta 1949. Projekt je bil zasnovan za proizvodnjo električne energije ter preusmerjanje vode za namakanje obsežnih kmetijskih območij. Gradnja je trajala približno četrt stoletja, pri njej pa je sodelovalo več kot 100.000 ljudi, med katerimi je bilo približno dve tretjini priseljencev iz več kot tridesetih držav. Med njimi je bil tudi Alojzij Šuštar.
Zaposlen je bil pri podjetju Thiess Bros., enem izmed izvajalcev gradbenih del na tem projektu. Podjetje je sodelovalo pri gradnji zahtevnih podzemnih objektov in predorov, ki so predstavljali pomemben del celotnega hidroenergetskega sistema. Alojzij je delal v predorih, globoko pod goratim površjem. Delo je bilo naporno in nevarno. Delavci so se srečevali s skalovjem, prahom, hrupom, vlago in nevarnostmi, ki jih je prinašalo vrtanje ter razstreljevanje kamnine. Posebej zahtevno je bilo delo v odročnem gorskem svetu, kjer so bile tudi vremenske razmere pogosto ostre.
Na gradbiščih so skupaj delali Avstralci, Slovenci, Italijani, Nemci, Poljaki in pripadniki številnih drugih narodov. Različni jeziki in življenjske izkušnje so se srečevali pri skupnem delu. Pomembnejši od tega, od kod je kdo prihajal, so bili zanesljivost, medsebojno zaupanje in sposobnost sodelovanja. Za Alojzija je bilo to posebno življenjsko obdobje. Pri gradnji Sneženega gorovja je vztrajal približno sedem let in pol.
O svojem delu je pozneje rad pripovedoval. Čeprav je bilo težko in nevarno, se ga je spominjal z zadovoljstvom in ponosom. Zavedal se je, da je s svojim delom prispeval k nastanku nečesa velikega in trajnega. Prav v tem delu njegove življenjske zgodbe se skriva tudi pomembno sporočilo o prvi generaciji slovenskih priseljencev. Mnogi so prišli v Avstralijo brez premoženja in brez zagotovljene prihodnosti. Toda s svojim delom niso gradili samo lastnega življenja. Pomagali so graditi ceste, železnice, predore, elektrarne, tovarne in stanovanjska naselja države, ki jih je sprejela.
Alojzijeva življenjska pot je tako postala del avstralske gospodarske in družbene zgodovine.
Melbourne – novo delo, družina in dom
Po približno sedmih letih in pol dela v Sneženem gorovju se je Alojzij preselil v Melbourne. Tam je spoznal Marijo, s katero sta se poročila in si ustvarila družino. Sprva sta živela v Dandenongu, pozneje pa sta se preselila v Noble Park, eno izmed melbournskih predmestij, kjer so si v povojnih desetletjih dom ustvarjale tudi številne priseljenske družine.
Rodili so se jima trije otroci: sinova John in Louis ter hčerka Meri. Alojzij je po preselitvi v Melbourne začel novo poklicno obdobje. Kupil je tovornjak in postal voznik v cestnem tovornem prometu. Kar 37 let je vozil za podjetje Boral, veliko avstralsko podjetje s področja gradbenih materialov. Če je v Sneženem gorovju sodeloval pri gradnji hidroenergetskega sistema, je pozneje s svojim tovornjakom postal del vsakdanjega gospodarskega utripa hitro razvijajoče se Avstralije.
Poklic voznika tovornjaka je zahteval samostojnost, vztrajnost, odgovornost in veliko ur na cesti. Alojziju delo ni bilo tuje. Nanj je bil navajen že od otroštva na domači kmetiji, nato na žagi in v predorih Sneženega gorovja.
Njegova delovna pot je bila dolga in raznolika. Od kmečkega dela na Primorskem do avstralske lesne industrije, od velikih hidroenergetskih gradbišč do desetletij dela v cestnem prometu – povsod je bilo skupno eno: prepričanje, da si je treba življenje ustvariti s poštenim delom.
Slovenski klub Planica – prostor, kjer je domovina ostajala živa
Čeprav si je Alojzij v Avstraliji ustvaril novo življenje, ni pozabil svojih slovenskih korenin. Bil je med ustanovnimi člani Slovenskega društva Planica v Springvalu in je sodeloval tudi pri gradnji njegovih društvenih prostorov.
Slovenska društva so imela v življenju povojnih izseljencev posebno mesto. Niso bila le prostori za druženje, temveč tudi pomembna središča ohranjanja slovenskega jezika, kulture, običajev in medsebojne povezanosti. V društvenih prostorih so se srečevali rojaki iz različnih slovenskih pokrajin. Tam so praznovali praznike, organizirali plese, kulturne prireditve, športna srečanja in slovensko šolo za otroke. V tujem svetu so ustvarili prostor, kjer je bilo mogoče spregovoriti v maternem jeziku in se spomniti krajev, iz katerih so prišli.
Zgodovina društva Planica posebej omenja leto 1972, ko je 52 Slovencev ustanovilo društvo. Med člani prvega odbora je naveden tudi Lojze Šuštar. Leta 1973 so kupili zemljišče, nato pa so z veliko prostovoljnega dela začeli urejati in graditi društvene prostore.
Alojzijevo sodelovanje pri nastajanju Planice zato ni bilo le izraz navezanosti na domovino. Bilo je dejavno prizadevanje, da bi tudi prihodnji rodovi slovenskih družin v Avstraliji ohranili vez s slovensko besedo in kulturno dediščino. Za mnoge priseljence je bila Avstralija nova domovina, Slovenija pa je ostajala del njihove osebne identitete. Med tema dvema svetovoma niso želeli izbirati. Želeli so ohraniti oba.
Tudi Alojzij je pripadal generaciji, ki je s svojim prostovoljnim delom postavljala temelje organiziranega slovenskega društvenega življenja v Avstraliji.
Nova življenjska sreča z Angelo
Alojzijevo zasebno življenje je prineslo tudi spremembe. Z ženo Marijo sta se razšla, leta 1981 pa je spoznal Angelo, s katero se je leto pozneje poročil. Z Angelo sta skupaj preživela 42 let. Njuno dolgo skupno življenje so zaznamovali medsebojna povezanost, skrb za družino in številni lepi trenutki.
Alojzija so bližnji opisovali kot karizmatičnega, skrbnega, ljubečega in obzirnega človeka. Bil je prijazen, gostoljuben in vedno vesel obiskov. Posebno mesto v spominih njegovih najbližjih ima njegov nasmeh, s katerim je znal človeku pokazati, da je dobrodošel. Takšnega so ga poznali tudi člani njegove razširjene družine. Njegova toplina ni bila omejena le na najbližje. Znal je prisluhniti drugim, se razveseliti srečanja in ustvariti prijetno ozračje.
Človek, ki je v mladosti prestal zapor, nevaren beg iz domovine in dolga leta napornega fizičnega dela, je skozi življenje ohranil odprtost in prijaznost do ljudi. V zadnjih letih je njegovo zdravje postopoma pešalo. Angela in njena družina so mu stali ob strani ter z veliko požrtvovalnostjo skrbeli zanj. Tako je ob zaključku svoje dolge življenjske poti znova občutil tisto, kar mu je bilo vedno pomembno – bližino, skrb in ljubezen domačih.
Slovo od človeka, ki je povezoval dva svetova
Alojzij Šuštar je umrl v ponedeljek, 21. aprila 2025, v bolnišnici Dandenong Hospital v Melbournu. Star je bil 93 let. Od njega so se poslovili v četrtek, 1. maja 2025, v cerkvi sv. Janeza Vianeja (St John Vianney) v Mulgravu in ga pokopali na pokopališču Springvale Botanical Cemetery.
Za njim so ostali žena Angela, sinova John in Louis, hčerka Meri, vnukinje Mia, Eva, Tiana, Amalia, Kaila in Zoe ter vnuki Max, Justin, Tristan in Zac. Od njega so se poslovile tudi sestra Marija v Avstraliji ter sestri Anica in Jožefa v Sloveniji.
Njegovo življenje je trajalo skoraj štiriindevetdeset let. V tem času je doživel velike družbene, gospodarske in tehnološke spremembe. Rodil se je v času, ko je njegovo domače območje pripadalo Italiji, mladost preživel v povojni Jugoslaviji, največji del odraslega življenja pa v Avstraliji.
V svojem življenju je prehodil pot, ki je bila značilna za številne slovenske izseljence njegove generacije, vendar je bila hkrati povsem njegova. Iz skromne primorske vasi je odšel v svet, prestal preizkušnje, ki bi marsikoga odvrnile od zastavljenega cilja, in na drugem koncu sveta našel priložnost za novo življenje.
Sodeloval je pri enem najpomembnejših avstralskih gradbenih projektov, desetletja opravljal odgovorno delo voznika tovornjaka, si ustvaril družino in pomagal postavljati temelje slovenskega društvenega življenja v Melbournu.
Čeprav se njegovo ime ne pojavlja med velikimi osebnostmi avstralske zgodovine, je pripadal generaciji delavcev in priseljencev, brez katerih Avstralija ne bi dosegla takšnega razvoja. Alojzij Šuštar ni gradil le svojega življenja v Avstraliji. Pomagal je graditi Avstralijo samo.
In prav v tem je najgloblja vrednost njegove življenjske zgodbe. Iz rodnih Trpčan je v svet odnesel delavnost, vztrajnost in spoštovanje do sočloveka. V Avstraliji je tem vrednotam dodal nove izkušnje, ustvaril družino in spletel vezi, ki so presegle meje njegove prvotne domovine. Za njim niso ostali samo spomini na opravljeno delo, ampak predvsem ljudje, ki so ga imeli radi
