Človek, ki mu niti najtežje življenjske preizkušnje niso vzele optimizma
Foto: Goli otok
Življenje nekaterih ljudi je tako bogato, razgibano in polno nepričakovanih preobratov, da bi o njem lahko napisali roman. Med takšne ljudi je nedvomno sodil tudi Virgilij Gomizel, med prijatelji v Avstraliji poznan kot Virgil. Njegova življenjska pot ga je iz rodne kraške vasi vodila v partizanske gozdove, skozi trpljenje političnega zapora na Golem otoku, v begunstvo in nazadnje v daljno Avstralijo, kjer si je ustvaril nov dom.
Toda tisto, kar je njegovo življenje najbolj zaznamovalo, niso bile samo številne preizkušnje, temveč predvsem način, kako jih je sprejemal. Tudi v najtežjih trenutkih je znal ohraniti vedrino, najti razlog za nasmeh in v ljudeh okoli sebe odkrivati dobro. Namesto da bi ga grenke izkušnje zagrenile, so ga očitno še bolj utrdile v prepričanju, da je življenje kljub vsemu vredno živeti.
Od kraške domačije v vrtinec vojne
Virgilij Gomizel se je rodil 27. januarja 1928 v Križu pri Sežani, v kraški vasi, kjer je bilo življenje tesno povezano z zemljo, delom in družinsko tradicijo. Njegovi starši so imeli kmetijo in pričakovali so, da bo sin nekoč prevzel njeno gospodarjenje ter nadaljeval delo prejšnjih rodov.Toda mladi Virgilij je imel drugačne želje. Bil je radoveden, nemirnega duha in željan spoznavanja sveta. Že zgodaj je začutil, da ga življenje kliče tudi onkraj domačih kraških zidov in vinogradov.
Decembra 1943, komaj petnajstleten, se je odločil pridružiti partizanom. V tem koraku je bilo gotovo nekaj mladostnega poguma, pa tudi predstave, da je vojna lahko velika življenjska pustolovščina. Toda kruta resničnost ga je kmalu postavila na trdna tla.Med boji so ga hudo ranili drobci topovskega izstrelka. Več mesecev je preživel v partizanski bolnišnici, kjer so bile razmere težke, zdravil in medicinskih pripomočkov pa je pogosto primanjkovalo. Zaradi poškodbe so mu morali amputirati del prsta.
Prav iz tega bolečega obdobja pa izvira ena najbolj značilnih zgodb, ki jih je Virgilij pozneje rad pripovedoval.Ker pri operaciji ni bilo na voljo ustreznih anestetikov, mu je na pomoč priskočila mlada medicinska sestra Cilka. Med posegom je njegovo glavo pritisnila k svojim prsim, da bi mu vsaj nekoliko odvrnila pozornost od bolečine. Virgilij se je dogodka še desetletja pozneje spominjal s svojim značilnim humorjem. Rad je dejal, da bi mu takrat lahko odrezali kar celo roko, pa mu ne bi bilo mar, tako prijetno mu je bilo v Cilkini bližini.
Ta hudomušna pripoved razkriva pomembno potezo njegovega značaja. Tudi iz bolečih spominov je znal izluščiti nekaj človeškega, toplega in zabavnega.
Goli otok – kraj trpljenja, ki mu ni odvzel veselja do življenja
Konec druge svetovne vojne je za mnoge pomenil začetek novega življenja. Virgiliju pa mir ni prinesel pričakovane svobode. Čeprav se je kot mlad fant pridružil partizanskemu boju, se po vojni ni mogel sprijazniti z vsemi zahtevami nove komunistične oblasti. Bil je človek samostojnega mišljenja, ki ni rad brezpogojno sprejemal zapovedanih resnic. Zaradi njegovega kritičnega odnosa do oblasti so ga kaznovali s prisilnim delom in poslali na Goli otok, enega najbolj razvpitih krajev političnega preganjanja v povojni Jugoslaviji.
Goli otok je bil kraj izolacije, poniževanja, prisile in hudega trpljenja. Za številne zapornike so izkušnje, ki so jih tam prestali, pustile globoke telesne in duševne posledice. Tudi Virgilij je moral prestati težko obdobje, o katerem je pozneje pisal v svojih spominih. Toda v njegovem pripovedovanju je bilo nekaj nenavadnega. Kadar je govoril o Golem otoku, se ni ustavljal samo ob krivicah in trpljenju. Rad se je spominjal tudi ljudi, ki jih je tam srečal, prijateljstev, ki so se spletla v najtežjih okoliščinah, in predvsem petja. Kot v svoji knjigi »Moje življenje » piše da je na je namreč vodil slovenski pevski zbor.Ta na videz droben podatek pove o njegovem značaju morda več kot dolga pripoved o prestanih krivicah.
V okolju, kjer so zapornikom skušali odvzeti dostojanstvo in samostojnost, je Virgilij našel prostor za slovensko pesem. Petje je povezovalo ljudi, jim vračalo občutek pripadnosti in vsaj za nekaj trenutkov omogočalo, da so v mislih prestopili meje zaporniškega sveta.Ne vemo, katere pesmi so prepevali in kako pogosto so se lahko zbirali. Toda že sama misel na skupino slovenskih zapornikov, ki sredi gole, neprijazne otoške pokrajine zapoje domačo pesem, je pretresljiva.
Virgilij seveda ni mogel spremeniti razmer, v katerih se je znašel. Lahko pa je odločal o tem, kako jih bo skušal preživeti. In prav tu se razkriva bistvo njegovega življenjskega optimizma. Ni šlo za naivno prepričanje, da je svet vedno pravičen in dober. Predobro je poznal njegovo krutost. Njegov optimizem je bil predvsem notranja odločitev, da tudi v nečloveških okoliščinah ne izgubi svoje človečnosti.O Golem otoku je pozneje pogosto govoril z nenavadno lahkotnostjo. S tem ni zanikal trpljenja, temveč je pokazal, da mu ni dovolil, da bi za vse življenje zavladalo njegovim mislim in spominom
Ljubezen, močnejša od državnih meja
Po izpustitvi iz političnega zapora je Virgilij spoznal, da v takšnih razmerah ne želi graditi svoje prihodnosti. Odločil se je za beg iz Jugoslavije.Maja 1951 je prvič prestopil mejo in prišel v Trst. Pred njim se je odprla možnost novega začetka, toda hitro je spoznal, da mu svoboda sama po sebi ne pomeni dovolj, če je ne more deliti z osebo, ki jo ljubi. domovini je namreč ostala njegova Dragica.
Mesec dni pozneje se je zato vrnil čez mejo. To je bila izjemno pogumna odločitev, saj bi ga ob vrnitvi lahko znova doletele hude posledice. Toda Virgilij je očitno dobro vedel, kaj mu v življenju največ pomeni.Kmalu zatem sta z Dragico skupaj pobegnila v Italijo. V begunskem taborišču sta se poročila in se odločila, da bosta svojo prihodnost poiskala v Avstraliji.Na ladji Castel Bianco sta odplula proti daljni celini, kamor sta prispela 27. decembra 1951.
Za mlada zakonca je bil to začetek povsem novega življenjskega poglavja. Za seboj sta pustila domovino, domače kraje, znance in negotovost povojnih let. Pred njima pa je bila dežela, katere jezika, navad in življenjskih razmer še nista dobro poznala.Toda imela sta nekaj pomembnejšega: drug drugega.Njuna ljubezen je postala trden temelj vsega, kar sta v naslednjih desetletjih ustvarila.
V Avstraliji je našel nov dom, Slovenije pa nikoli pozabil
Prihod v Avstralijo je za Virgilija in Dragico pomenil nov začetek, vendar gotovo ne življenja brez težav. Tako kot številni slovenski izseljenci sta morala tudi sama najti svoje mesto v tujem okolju ter si postopoma ustvariti dom in prihodnost.Virgilij je v Avstraliji našel še nekaj, kar mu je veliko pomenilo: slovensko skupnost.Postal je eden predanih članov Slovenskega društva Melbourne (SDM), ki je bilo za številne rojake mnogo več kot prostor občasnih srečanj. Bilo je središče slovenskega družabnega, kulturnega in narodnega življenja, kraj, kjer so izseljenci ohranjali materni jezik, običaje in vezi z domovino.
Virgilij se ni zadovoljil zgolj z obiskovanjem društvenih prireditev. Rad je sodeloval pri njihovem ustvarjanju. Deloval je v društvenem odboru, prepeval v pevskem zboru, igral balinanje in organiziral šahovska tekmovanja.Vse te dejavnosti so odražale njegovo razgibano osebnost. Rad je imel družbo, pogovor, tekmovalnost in predvsem ljudi.
Skupaj z Dragico sta bila dejavna že v skromnih začetkih društva. Kot ustanovna in pozneje častna člana sta postala del njegove zgodovine. Njuna predanost slovenskemu društvenemu življenju ni bila le izraz domoljubja, temveč tudi prepričanja, da človekovo življenje postane bogatejše, kadar nekaj svojega časa in sposobnosti nameni drugim.
Posebej zanimivo je, da Virgilij kljub težkim izkušnjam v domovini ni izgubil ljubezni do Slovenije. Znal je razlikovati med politično oblastjo, ki mu je prizadejala krivice, in domovino, katere jezik, kulturo in ljudi je nosil v srcu.
Prav zato mu je slovensko društvo v Melbournu pomenilo toliko. Tam je lahko svobodno živel svojo slovensko pripadnost, ki mu je nihče več ni mogel odvzeti.
Človek radovednega duha, ki se ni nikoli nehal učiti
Virgilij je bil človek izjemne življenjske radovednosti. Čeprav je mladost preživel v vojnem času in so mu življenjske okoliščine preprečile marsikatero možnost formalnega izobraževanja, je vse življenje ohranjal željo po znanju.Bil je navdušen bralec, posebej so ga zanimale vojne zgodbe, svetovna zgodovina in geografija. Njegovo poznavanje zgodovinskih dogodkov in različnih delov sveta je bilo občudovanja vredno.Zanimala ga ni le preteklost. Tudi v poznih letih je ostajal odprt za novosti.Ko se je odločil, da bo zapisal svojo življenjsko zgodbo, je ugotovil, da se bo moral naučiti uporabljati računalnik. Za človeka njegove generacije, ki je mladost preživel v povsem drugačnem svetu, to ni bila majhna naloga.
Toda Virgilij se je je lotil z zanj značilno vztrajnostjo.Računalnik mu je sicer povzročal nemalo težav. Večkrat se mu je zgodilo, da je izgubil del napisanega besedila, njegov zet Peter pa je moral nato reševati, kar se je še dalo rešiti. Lahko si predstavljamo, koliko potrpežljivosti in tudi humorja je bilo potrebnega ob takšnih nezgodah.Toda Virgilij ni odnehal.Skoraj deset let je zapisoval, popravljal in dopolnjeval svoje spomine. Ni želel, da bi njegova življenjska pot, z vsemi njenimi nenavadnimi preobrati, ostala pozabljena.
Nastalo je delo z naslovom Moje življenje, ki ga je poslal tudi sorodnikom v Sloveniji.Po zaslugi prijatelja, s katerim sta skupaj prestajala zaporništvo na Golem otoku, so njegovi zapisi dosegli tudi Univerzo v Ljubljani in bili po družinskih navedbah vključeni v projekt Slovenska sprava.Virgilijevi spomini so tako dobili pomen, ki je presegal okvir družinske zgodovine. Postali so pričevanje človeka, ki je na lastni koži doživel nekatere najdramatičnejše dogodke slovenske zgodovine dvajsetega stoletja.
Ob izidu knjige je nastopil tudi na televiziji. Posebej ganljivo pa je bilo, da je pozneje znova srečal medicinsko sestro Cilko, ki mu je med vojno pomagala v partizanski bolnišnici.Tako se je po dolgih desetletjih sklenil eden izmed nenavadnih življenjskih krogov.Fant, ki je pri petnajstih letih stopil v vojno, je v pozni starosti dobil priložnost, da se ozre na svojo dolgo pot, jo zapiše in izroči prihodnjim rodovom.
Dragica – ljubezen njegovega življenja
Čeprav je Virgilij doživel številne zgodovinske pretrese in življenjske spremembe, je bila v njegovem življenju ena stalnica, ki mu je pomenila največ: njegova žena Dragica.Že ob prvem srečanju je začutil, da je našel žensko, s katero želi preživeti življenje.Njuna skupna pot se je začela v negotovih povojnih časih, nadaljevala z begom čez mejo in poroko v begunskem taborišču, nato pa ju je vodila v Avstralijo.Tam sta ustvarila družino, dom in številne lepe spomine.
Virgilij je Dragico globoko spoštoval. Občudoval je njeno odločnost, pripravljenost na učenje in sposobnost, da je znala priskočiti na pomoč drugim. Bil je ponosen nanjo in na vse, kar sta skupaj dosegla.Njuna življenjska zgodba je bila tudi zgodba o medsebojnem zaupanju, povezanosti in vztrajnosti.Ko je Dragica junija 2024 umrla, je Virgilij izgubil človeka, s katerim je delil skoraj vse svoje odraslo življenje.Ta izguba ga je močno prizadela. Njegovo zdravje je začelo pešati, toda tudi takrat se ni povsem poslovil od svoje vedrine.Še vedno je znal poiskati zadovoljstvo v majhnih stvareh, v prijazni besedi, obisku, spominu ali nasmehu.Njegov življenjski optimizem je bil morda prav v teh zadnjih letih postavljen pred najtežjo preizkušnjo.
Življenje, ki ga niso premagale preizkušnje
Virgilij Gomizel je umrl v ponedeljek, 30. marca 2026, v oskrbovalnem centru Mecwacare Simon Price v Mont Albert Northu v Melbournu, star 98 let.Od njega so se svojci, prijatelji in rojaki poslovili v petek, 17. aprila 2026, v slovenski cerkvi v Kewju, kjer je bila ob 11.30 maša zadušnica. Po njej so ga v družinskem krogu pokopali na pokopališču Eltham.Za seboj je zapustil sina Henryja, hčer Vivienne ter vnuke in vnukinje Adama, Marka, Matthewa, Marcusa, Nicole in Tanyo.
Slovenska skupnost v Melbournu pa je z njegovim odhodom izgubila človeka, ki je bil dolga desetletja dejaven soustvarjalec njenega življenja.Ob pogledu na njegovo dolgo življenjsko pot se poraja vprašanje, od kod je črpal tolikšno življenjsko moč.Kot mlad fant je zapustil domačo kmetijo, ker si je želel spoznati širši svet. Namesto pustolovščine je doživel vojno, ranjenost in bolečino. Ko je pričakoval mir, ga je doletelo politično preganjanje. Na Golem otoku, kjer so številni ljudje izgubljali upanje, je našel prijatelje in organiziral petje. Ko je moral zapustiti domovino, je z Dragico pogumno začel novo življenje na drugem koncu sveta.
In ko bi se lahko v pozni starosti zadovoljil le s spomini, se je naučil uporabljati računalnik ter skoraj desetletje posvetil pisanju svoje življenjske zgodbe.Vse to priča o človeku, ki se ni vdajal malodušju.Njegova vedrina seveda ne pomeni, da ni poznal žalosti, strahu ali razočaranja. Nasprotno, spoznal jih je več kot marsikdo drug. Toda tudi tedaj, ko ni mogel spremeniti okoliščin, je skušal ohraniti nekaj, česar mu nihče ni mogel vzeti: veselje do življenja, smisel za humor in sposobnost povezovanja z ljudmi.
Prav zato je zgodba Virgilija Gomizela več kot pripoved o človeku, ki je preživel vojno, Goli otok in begunstvo. Je pripoved o človeku, ki ni dovolil, da bi ga te izkušnje za vedno določale.V spominu ni želel ohraniti samo krivic, ki so se mu zgodile, temveč tudi prijateljstva, pesem, ljubezen in vse tiste drobne trenutke, zaradi katerih je bilo vredno živeti.Morda je prav v tem najpomembnejše sporočilo njegovega dolgega in bogatega življenja.
