Foto: Ivan Rudolf fotografiran leta 1979 ko je prevzel mesto predsednika Planice
Zvest slovenskim koreninam in prijateljstvu
Med slovenskimi rojaki, ki so si v Avstraliji ustvarili nov dom, a nikoli pozabili svojih korenin, ima posebno mesto Ivan Rudolf. Bil je človek odprtega srca, vedrega značaja in iskrene predanosti slovenski skupnosti. S svojim delom, pripravljenostjo pomagati in čutom za sočloveka je pustil trajno sled med Slovenci v Wollongongu in širši slovenski skupnosti v Avstraliji. Sam sem imel srečo, da sem ga tudi osebno spoznal in z njim spletel prisrčne prijateljske vezi.
Ivan se je rodil 25. oktobra 1941 v Spodnjih Ključarovcih, v župniji Velika Nedelja pri Ormožu, v pokrajini med Dravo in Muro, kjer so ljudje že od nekdaj sloveli po delavnosti, vztrajnosti in navezanosti na domačo zemljo. Tam je preživel otroštvo in mladost ter pridobil življenjske vrednote, ki so ga spremljale tudi pozneje, daleč od rojstnega kraja.
Po poklicu je bil krojač. To je bil poklic, ki je zahteval natančnost, potrpežljivost in spretne roke. Leta 1970 se je odločil za veliko življenjsko spremembo. Zapustil je Slovenijo in odpotoval v Avstralijo, kjer si je želel ustvariti prihodnost.
Naselil se je v Wollongongu, industrijskem mestu ob vzhodni avstralski obali, južno od Sydneyja. Tam je že živela slovenska skupnost, ki je novim priseljencem pomenila pomembno oporo. V njej je tudi Ivan kmalu našel prijatelje, domačo besedo in občutek pripadnosti.
Pomembno prelomnico v njegovem življenju je pomenilo leto 1974, ko se je poročil z Marinko Srebrnjak, doma z Malega Slatnika pri Novem mestu. Skupaj sta si ustvarila družino, ki je postala središče njunega življenja. Razveselila sta se hčere Rebecce in sina Roberta, pozneje pa še vnukinje Mishe in vnuka Benjamina.
Foto: Družina Rudolf je relaivno pogosto obiskovala Slovenijo in vednos so se oglasili na Matici
Ob družinskih obveznostih je Ivan veliko svojega časa in energije namenjal slovenski skupnosti. Posebej tesno je bil povezan s Slovenskim klubom Planica v Wollongongu, enim pomembnih središč slovenskega družabnega in kulturnega življenja v tem delu Avstralije. Leta 1979 je prevzel predsedovanje klubu. Ob spominih na tiste čase je rad dejal, da je bil tedaj »še zelo mlad, neizkušen, vendar navdušen«. Prav to navdušenje je bilo ena njegovih najlepših značajskih lastnosti. Ni čakal, da bi delo opravili drugi, temveč je bil pripravljen prevzeti odgovornost in prispevati svoj delež k skupnemu dobremu.
Zavedal se je, da slovenski klub ni zgolj prostor za družabna srečanja, temveč košček domovine na drugem koncu sveta. Bil je kraj, kjer so se rojaki lahko pogovarjali v maternem jeziku, obujali spomine, praznovali slovenske praznike in svojim otrokom približevali slovensko kulturno dediščino.
Ivan je dolga leta skrbel tudi za slovenske nedeljske radijske oddaje. V času, ko še ni bilo današnjih možnosti elektronskega povezovanja, so imele te oddaje za izseljence poseben pomen. Slovenska beseda, ki je prihajala iz radijskega sprejemnika, je marsikomu polepšala nedeljo in ga vsaj za trenutek povezala z domačimi kraji.
Pomemben del njegovega življenja je predstavljala tudi vera. Redno je sodeloval kot bralec pri nedeljskih in prazničnih svetih mašah v cerkvi vseh svetih v Figtreeju pri Wollongongu. S svojo navzočnostjo in sodelovanjem je pomagal ohranjati versko življenje slovenske skupnosti, ki je bilo za številne izseljence pomemben del njihove narodne in kulturne identitete.
Ob večjih slovenskih slovesnostih je rad oblekel narodno nošo. V njej ni videl zgolj prazničnega oblačila, ampak tudi izraz pripadnosti narodu, iz katerega je izšel in na katerega je bil ponosen.
Z ženo Marinko sta se rada udeleževala slovenskih prireditev v Sydneyju in drugih avstralskih krajih. Posebej blizu so jima bili tudi koncerti slovenske mladine, saj sta razumela, kako pomembno je, da mlajši rodovi ohranijo stik z jezikom, pesmijo in običaji svojih staršev ter starih staršev.
Ob vsem tem pa Ivan ni pozabljal na najpomembnejše – na svojo družino. Z Marinko sta rada zahajala tudi na farmo in uživala v skupnih trenutkih z domačimi. Posebej ljubeča sta bila do svojih otrok in vnukov.
Wollongong, 28. marec 2018. Ivan Rudolf (levo) je avtorja prispevka Janeza Roglja pričakal pred prostori Slovenskega kluba Planica, kateremu je dolga leta posvečal svoj čas in delo. Srečanje je bilo eno izmed njunih osebnih srečanj, ki so povezovala slovenske rojake na obeh straneh sveta.
Sam sem imel srečo, da sem ga tudi osebno spoznal in z njim spletel prisrčne prijateljske vezi.
Srečanja, ki ostajajo v spominu
Ivana Rudolfa sem imel priložnost večkrat osebno srečati. Ob svojih obiskih Avstralije sem ga obiskal v prostorih Slovenskega kluba Planica in na njegovem domu v Wollongongu.
Posebej mi je ostal v spominu 28. marec 2018, ko me je Ivan pričakal pred prostori kluba Planica. Fotografija najinega srečanja, ki jo hranim v svojem arhivu, me še danes spominja na človeka, ki je toliko svojega življenja namenil slovenski skupnosti.Toda najino poznanstvo ni ostalo omejeno le na Avstralijo. Ivan me je skupaj z ženo Marinko obiskal tudi v Sloveniji.
Nekega lepega jesenskega dne leta 2019 sta prišla k nama na Kras. Vesel sem bil njunega obiska, saj so takšna srečanja z rojaki, ki živijo daleč od domovine, vedno nekaj posebnega.Med pogovorom je Marinka izrazila željo, da bi si rada ogledala pravo pršutarno in od blizu spoznala, kako nastaja in zori pršut. Želja se mi je zdela povsem razumljiva. Navsezadnje smo bili na Krasu, v pokrajini, ki je že stoletja povezana z burjo in znamenitim kraškim pršutom.Prepričan sem bil, da ogled pršutarne ne bo predstavljal posebne težave. A kmalu se je izkazalo, da sem se zmotil.
Najprej smo poskusili v Šepuljah, nato v Lokvah in nazadnje še v Kobjeglavi. Povsod smo naleteli na podobno oviro. Za organiziran ogled bi morala biti skupina večja, praviloma vsaj deset ljudi. Ker nas je bilo premalo, nam ni uspelo.Priznam, da mi je bilo nekoliko nerodno. Gostoma sem želel pokazati eno najbolj značilnih kraških posebnosti, pa se je izkazalo, da to ni tako preprosto. Še posebej mi je bilo žal zaradi Marinke, ki se je ogleda tako veselila.
Popoldne se je že nagibalo proti večeru, vendar se nisem želel kar tako vdati. Tedaj sem se spomnil na znameniti San Daniele del Friuli na italijanski strani meje, ki prav tako slovi po odličnem pršutu. Če nam ni uspelo na Krasu, bomo morda imeli več sreče tam, sem si mislil.
Poiskal sem telefonsko številko enega izmed tamkajšnjih proizvajalcev pršuta in ga poklical. Pojasnil sem mu, da imam na obisku slovenska prijatelja iz Avstralije in da si gospa zelo želi videti, kako zorijo pršuti.Čeprav je bilo že pozno in so bili običajni obiski končani, nas ni zavrnil. Prijazno nam je predlagal, da se srečamo v bližnjem baru. Tam nas je tudi pričakal in nas nato odpeljal na ogled pršutarne.
Srečanja, ki ostajajo v spominu
Ivana Rudolfa sem imel priložnost večkrat osebno srečati. Ob svojih obiskih Avstralije sem ga obiskal v prostorih Slovenskega kluba Planica in na njegovem domu v Wollongongu.
Posebej mi je ostal v spominu 28. marec 2018, ko me je Ivan pričakal pred prostori kluba Planica. Fotografija najinega srečanja, ki jo hranim v svojem arhivu, me še danes spominja na človeka, ki je toliko svojega življenja namenil slovenski skupnosti.Toda najino poznanstvo ni ostalo omejeno le na Avstralijo. Ivan me je skupaj z ženo Marinko obiskal tudi v Sloveniji.
Nekega lepega jesenskega dne leta 2019 sta prišla k nama na Kras. Vesel sem bil njunega obiska, saj so takšna srečanja z rojaki, ki živijo daleč od domovine, vedno nekaj posebnega.Med pogovorom je Marinka izrazila željo, da bi si rada ogledala pravo pršutarno in od blizu spoznala, kako nastaja in zori pršut. Želja se mi je zdela povsem razumljiva. Navsezadnje smo bili na Krasu, v pokrajini, ki je že stoletja povezana z burjo in znamenitim kraškim pršutom.Prepričan sem bil, da ogled pršutarne ne bo predstavljal posebne težave. A kmalu se je izkazalo, da sem se zmotil.
Najprej smo poskusili v Šepuljah, nato v Lokvah in nazadnje še v Kobjeglavi. Povsod smo naleteli na podobno oviro. Za organiziran ogled bi morala biti skupina večja, praviloma vsaj deset ljudi. Ker nas je bilo premalo, nam ni uspelo.Priznam, da mi je bilo nekoliko nerodno. Gostoma sem želel pokazati eno najbolj značilnih kraških posebnosti, pa se je izkazalo, da to ni tako preprosto. Še posebej mi je bilo žal zaradi Marinke, ki se je ogleda tako veselila.
Popoldne se je že nagibalo proti večeru, vendar se nisem želel kar tako vdati. Tedaj sem se spomnil na znameniti San Daniele del Friuli na italijanski strani meje, ki prav tako slovi po odličnem pršutu.Če nam ni uspelo na Krasu, bomo morda imeli več sreče tam, sem si mislil.Poiskal sem telefonsko številko enega izmed tamkajšnjih proizvajalcev pršuta in ga poklical. Pojasnil sem mu, da imam na obisku slovenska prijatelja iz Avstralije in da si gospa zelo želi videti, kako zorijo pršuti.
Čeprav je bilo že pozno in so bili običajni obiski končani, nas ni zavrnil. Prijazno nam je predlagal, da se srečamo v bližnjem baru. Tam nas je tudi pričakal in nas nato odpeljal na ogled pršutarne.
Marinkina želja se je naposled uresničila.
Še danes se rad spominjam njenega zadovoljstva, ko smo stali med visečimi pršuti. Po vseh neuspelih poskusih na Krasu je bil obisk v San Danieleju toliko prijetnejši. Tudi sam sem bil srečen, da sem ji lahko izpolnil vsaj eno majhno željo.Ob tem pa sem ponovno spoznal, kako veliko lahko pomeni prijaznost človeka, ki ga sploh ne poznamo. Italijanski proizvajalec pršuta nam ni bil dolžan odpreti svojih vrat. Lahko bi nas preprosto zavrnil, saj smo prišli nenapovedano in zunaj običajnega časa za oglede. Toda razumel je našo željo in nam prijazno ustregel.
Tisto jesensko popoldne se je tako spremenilo v enega tistih drobnih, prijetnih dogodkov, ki človeku za vedno ostanejo v spominu.
Slovo od predanega rojaka
Ivan Rudolf je zadnja leta svojega življenja bolehal. Po slovesu od slovenske cerkve v Figtreeju leta 2025 se mu je zdravje še poslabšalo, vendar je kljub bolezni ohranil vedrino vse do konca. Po dolgi bolezni je umrl v soboto, 7. marca 2026, v bolnišnici v Wollongongu, star 84 let.
Od njega so se poslovili v ožjem družinskem krogu v torek, 17. marca 2026, v kapeli pogrebnega zavoda Parsons Funerals v Wollongongu. Po pogrebni slovesnosti so ga upepelili. Slovo od predanega rojaka
Istega dne so se njegovi sorodniki v Sloveniji zbrali pri pogrebni maši v samostanski cerkvi svetega Jakoba v Kamniku, ki jo je daroval pater Ciril A. Božič. Tako so se od njega na isti dan poslovili na dveh celinah – v Avstraliji, kjer si je ustvaril dom in družino, ter v Sloveniji, kjer so ostale njegove korenine.
Za Ivanom so ostali žena Marinka, hči Rebecca z možem Adamom, sin Robert, vnukinja Misha in vnuk Benjamin. V Sloveniji so se od njega poslovili tudi dva brata in tri sestre s svojimi družinami.van Rudolf je bil eden tistih tihih, a vztrajnih graditeljev slovenskega izseljenskega življenja. Njegovo delo ni bilo zapisano v velikih zgodovinskih dogodkih, temveč predvsem v številnih drobnih dejanjih, s katerimi je povezoval ljudi, jim pomagal in ohranjal občutek skupnosti.
Sam se ga bom spominjal ne le kot dejavnega slovenskega rojaka, temveč tudi kot človeka, s katerim sem imel srečo stkati pristne prijateljske vezi.
Ko danes pogledam fotografijo najinega srečanja pred klubom Planica v Wollongongu ali fotografijo iz pršutarne v San Danieleju, se znova zavem, kako dragocena so bila moja srečanja s slovenskimi rojaki po svetu. Ob zbiranju njihovih življenjskih zgodb sem namreč spoznal tudi številne izjemne ljudi, ki so s svojo dobroto, gostoljubnostjo in prijateljstvom obogatili moje življenje.
Med njimi bo imel Ivan Rudolf vedno posebno mesto.
I
