FANI NATLAČEN – ŽENSKA, KI JE ZNALA ŽIVLJENJU REČI DA

Od Zagorja pri Pivki do Melbourna – življenjska zgodba pogumne Slovenke, ki je v daljni Avstraliji ustvarila dom, poln ljubezni, veselja in slovenske topline.

Foto: Simbolna ilustracija UI za Fani Natlačen

Nekateri ljudje ostanejo v našem spominu zaradi velikih dejanj, drugi zaradi svoje dobrote, življenjske modrosti in sposobnosti, da tudi v najbolj običajen dan vnesejo nekaj sonca. Med slednje je nedvomno sodila Frances Natlačen, rojena Knafelc, ki so jo domači in prijatelji poznali kot Fani.

Njena življenjska pot se je začela v majhni primorski vasi, vodila skozi begunska taborišča v Italiji in jo nazadnje pripeljala v daljno Avstralijo. Tam si je z možem Petrom ustvarila družino, nov dom in širok krog prijateljev. Čeprav je domovino zapustila še kot mlado dekle, je Slovenija ostala del njenega življenja, njene družine in njenega srca.

Otroštvo v Zagorju pri Pivki

Fani se je rodila 17. oktobra 1940 v Zagorju pri Pivki, v družini z osmimi otroki. Na svet je prišla v nemirnem času, ko je Evropo že pretresala druga svetovna vojna.

Otroštvo na Pivškem je bilo v tistih letih vse prej kot lahko. Vojna, negotovost in pomanjkanje so zaznamovali življenje številnih primorskih družin. Toda Fani je na svoja otroška leta ohranila presenetljivo lepe spomine. Rada je pripovedovala, da je bilo njeno otroštvo kljub težkim razmeram polno sreče.Morda je prav v veliki družini, kjer je bilo treba marsikaj deliti in si med seboj pomagati, pridobila tisto življenjsko vedrino, ki jo je spremljala vse življenje. Naučila se je, da sreče ne ustvarjata bogastvo in obilje, temveč ljudje, s katerimi si delimo vsakdan.

Mlada ljubezen in pogumna odločitev

V najstniških letih je spoznala Petra Natlačena, mladega dimnikarja, ki je kmalu postal njen življenjski sopotnik.Bila sta mlada, zaljubljena in pripravljena tvegati za drugačno prihodnost. Ko je bilo Fani komaj šestnajst let, sta skupaj zapustila Jugoslavijo in pobegnila v Italijo.a tako mlado dekle je bila to izjemno pogumna odločitev. Za seboj je pustila domačo vas, starše, brate in sestre, znano okolje in vse, kar ji je dotlej pomenilo varnost. Pred njo pa je bila negotova prihodnost v tuji deželi.

Sprva sta nekaj časa prebivala v begunskem taborišču v Neaplju, pozneje pa v bližini Cremone. Življenje v begunskih taboriščih ni bilo preprosto, saj so izseljenci čakali na priložnost, da bi si v kateri izmed tujih držav ustvarili nov dom.Toda sredi vseh negotovosti je njuna ljubezen dobila tudi svoj najlepši pečat. Dne 4. maja 1957 sta se poročila v Italiji. Fani še ni dopolnila sedemnajst let, ko je postala Petrova žena.

Dve leti pozneje, leta 1959, se jima je rodila hčerka Floriana. Mladi družini je otrok prinesel veliko veselja, hkrati pa tudi novo odgovornost. Želela sta si urejenega življenja in prihodnosti, v kateri bi njuna otroka odraščala v miru in varnosti.

Na drugi konec sveta

Ko je bila Floriana stara komaj deset mesecev, sta se Fani in Peter odločila za še eno veliko življenjsko potovanje. Tokrat sta se odpravila v Avstralijo.Na novo celino so prispeli 21. junija 1960, prav v času avstralskega zimskega solsticija, ko je dan najkrajši in noč najdaljša.Fani se je tega prihoda rada spominjala. Pričakovala je novo življenje, pričakala pa jo je tudi neprijetna zimska mraz. Pripovedovala je, da je bilo tako hladno, da je bila trava bela od zmrzali.

Za mlado družino, ki je pripotovala iz Evrope, je bil to začetek povsem novega poglavja. Toda Fani v Avstraliji ni bila povsem sama. V Melbournu sta jo pričakala brata Albin in Pavel, srečanje z njima pa ji je prineslo veliko veselja in občutek domačnosti.Sprva so stanovali pri bratu Albinu v melbournskem predmestju Ascot Vale. Pozneje sta Fani in Peter skupaj z njenim bratom Pavlom kupila hišo v istem predmestju.

Po letih negotovosti in selitev so tako končno dobili svoj dom.Leta 1964 se je družina povečala še za sina Petra. Fani je postala mati dveh otrok, Floriane in Petra, ki sta odraščala v okolju, kjer so se prepletali slovenska domačnost, družinske vrednote in življenje v novi domovini.Sredi leta 1970 se je družina preselila v Airport West, kjer je Fani preživela pomemben del svojega nadaljnjega življenja.

Delo, družina in slovenska skupnost

Fani ni bila človek, ki bi lahko dolgo miroval. Bila je delavna, iznajdljiva in vedno pripravljena poskusiti kaj novega.Zaposlila se je pri avstralski letalski družbi Ansett, kjer je sodelovala pri pripravi hrane za letalske potnike. Njeno delo je obsegalo pripravljanje pladnjev s sveže kuhanimi obroki, ki so jih nato postregli na letalih.Zanimivo je, da je ženska, ki je nekoč kot mlada begunka potovala na drugi konec sveta, pozneje s svojim delom skrbela tudi za udobje ljudi na njihovih potovanjih.

Toda njeno življenje ni bilo omejeno na službo in družino.Fani je bila tudi ena izmed ustanovnih članic Slovenskega kluba Jadran v Melbournu. V času, ko so slovenski priseljenci v Avstraliji ustanavljali društva in klube, so bili takšni ljudje izjemno pomembni za ohranjanje slovenske skupnosti.Slovenski klubi niso bili samo prostori za druženje. Bili so kraji, kjer so rojaki govorili materni jezik, obujali spomine na domovino, ohranjali običaje in sklepali prijateljstva. Otroci slovenskih priseljencev so tam spoznavali korenine svojih staršev, starejši pa so v družbi rojakov našli košček Slovenije.

Fani je v klub prinašala svojo značilno živahnost. Bila je polna zamisli in rada je sodelovala pri načrtovanju novih dejavnosti. Kot članica odbora za načrtovanje je pomagala oblikovati društveno življenje in prispevala k razvoju slovenske skupnosti.Njeno sodelovanje v Jadranu ni bilo zgolj opravljanje društvene dolžnosti. Bilo je izraz pripadnosti ljudem, s katerimi jo je povezovala skupna izseljenska usoda.

»Nikoli ne boš vedel, če ne boš poskusil«

Posebej dragocen pogled v Fanino osebnost nam je zapustila njena vnukinja Erika, ki je ob slovesu od babice spregovorila z veliko ljubezni in hvaležnosti.Med številnimi babičinimi življenjskimi nauki se ji je še posebej vtisnil v spomin stavek:

»You never ever know if you never ever go.«V slovenščini bi njegovo sporočilo lahko povzeli: Nikoli ne boš vedel, kaj ti življenje ponuja, če si ne boš upal poskusiti.Ta preprosta misel je bila pravzaprav vodilo Faninega življenja.Ali ni prav ona pri šestnajstih letih zbrala poguma in odšla v neznano? Ali ni z možem in majhnim otrokom prepotovala sveta, da bi družini omogočila boljšo prihodnost? In ali ni tudi pozneje vedno znova dokazovala, da je treba biti odprt za nove priložnosti?

Erika je povedala, da se babičinih besed spomni vedno, kadar jo ob kakšni odločitvi prevzameta negotovost ali dvom. Takrat ji Fanin nasvet pomaga, da stopi iz svojega območja udobja in zbere pogum za nov korak.To je morda ena najlepših dediščin, ki jih lahko človek zapusti svojim potomcem: ne le spominov, temveč tudi življenjsko držo.

Ženska, ki je znala razvedriti ljudi

Erika je svojo babico opisala kot izjemno toplo in živahno osebnost.Fani je znala pripovedovati zgodbe, ob katerih so se ljudje od srca nasmejali. Imela je poseben občutek za humor in je tudi v resnejšem pogovoru znala najti pravo besedo, ki je sprostila ozračje.Njena vedrina ni bila vsiljiva. Prihajala je povsem naravno, kot del njenega značaja.

Po Erikinah besedah je Fani s svojo navzočnostjo znala razsvetliti prostor.Ob vsej svoji živahnosti pa je ostajala prizemljena in življenjsko modra. Ni dovolila, da bi ji majhne nevšečnosti jemale mir. Dobro je vedela, kaj je v življenju resnično pomembno.To niso bile drobne skrbi, materialne dobrine ali nepomembna nesoglasja.Največ so ji pomenili mož, otroci, vnuki, sorodniki in prijatelji. Njim je posvečala svoj čas in svojo energijo.Kot je poudarila Erika, je bila Fanina življenjska modrost pravzaprav zelo preprosta: znala je ločiti pomembno od nepomembnega in se posvetiti ljudem, ki jih je imela rada.

Slovo od Fani

Frances – Fani Natlačen je umrla v nedeljo, 24. marca 2024, v bolnišnici Sunshine Hospital v St Albansu, stara 83 let.Od nje so se svojci, prijatelji in rojaki poslovili v četrtek, 4. aprila 2024, v cerkvi svetega Krištofa v Airport Westu. . Ob 12.30 so jo položili k zadnjemu počitku na pokopališču Keilor v Melbournu.

Za njo so ostali hčerka Floriana, sin Peter, vnukinji Olivia in Erika, vnuka Ari in Tatu ter sestra Anka v Sloveniji, skupaj s številnimi sorodniki in prijatelji, ki so jo poznali in imeli radi.Njena vnukinja Erika je ob slovesu povedala, da je bila Fani ljubeča in skrbna žena, mati in babica, ki je vse življenje dajala prednost družini in prijateljstvu. Njena dobrota je mnogim obogatila življenje.

Življenje, ki ostaja

Ko danes razmišljamo o življenjski poti Fani Natlačen, se pred nami razgrne zgodba, kakršne so pisali številni slovenski izseljenci po drugi svetovni vojni.Začela se je v majhni primorski vasi, nadaljevala v begunskih taboriščih Italije in se razcvetela v Avstraliji.Toda Fanina zgodba ni samo zgodba o izseljenstvu.Je tudi zgodba o mladi ljubezni, pogumu, družinski povezanosti, vztrajnosti in predvsem o človekovi sposobnosti, da si tudi daleč od rojstnega kraja ustvari srečno in izpolnjeno življenje.

Fani ni potrebovala velikih besed, da bi ljudi učila življenjske modrosti. Pokazala jo je s svojim zgledom.Ko je bilo treba, je pogumno odšla v neznano. Ko je bilo težko, je vztrajala. Ko je kdo potreboval pomoč, mu je ponudila roko. In kadar je življenje postalo preveč resno, je znala s primerno šalo na obraze ljudi ponovno priklicati nasmeh.Za slovensko skupnost v Melbournu je bila ena izmed tistih predanih rojakinj, ki so s svojim delom, sodelovanjem in srčnostjo pomagale ohranjati vezi z domovino.Za svojo družino pa je bila predvsem Fani – žena, mati, babica in človek, pri katerem so bili vsi dobrodošli.

Njeno življenje nas spominja, da človekov pravi dom ni določen samo s krajem, kjer se je rodil ali kjer živi. Dom nastaja tam, kjer so ljudje, ki jih imamo radi, kjer si pomagamo in kjer drug drugemu podarjamo toplino.

In če bi nas Fani danes še lahko nagovorila, bi nam morda z nasmehom ponovila svojo priljubljeno misel:»Nikoli ne boš vedel, če ne boš poskusil.«Prav v teh besedah ostaja živa njena neomajna vera v življenje.

Oddajte komentar