ALOJZIJ (LOJZE) KEREC (1933–2024)

Od revnega prekmurskega dečka do uspešnega podjetnika v Avstraliji

Foto: Simbolna ilustracija UI za Alojzija Kereca

Življenjske poti slovenskih izseljencev so si v marsičem podobne. Mnoge so se začele v revščini, nadaljevale z iskanjem dela in boljšega življenja v tujini ter se nazadnje ustalile daleč od domače zemlje. Toda za vsako takšno potjo se skriva posebna človeška zgodba. Zgodba o pogumu, vztrajnosti, odrekanju, veselju in ljubezni.

Takšna je tudi življenjska zgodba Alojzija Kerca, ki so ga vsi poznali kot Lojzeta. Rodil se je 18. junija 1933 v Vidoncih pri Gradu na Goričkem, v skromni kmečki družini. Njegova pot ga je iz prekmurske vasi vodila čez Avstrijo vse do daljne Avstralije, kjer si je z delom in podjetnostjo ustvaril novo življenje. V poznih letih pa je doživel še nekaj, kar je njegovemu življenju dalo posebno toplino – veliko ljubezen.

Otroštvo v revščini in preizkušnjah

Lojze je odraščal v številni družini, v kateri so bili štirje fantje in tri dekleta. Bil je najmlajši izmed bratov. Kerečevi so živeli od skromnega kmetovanja, zemlja pa jim ni dajala dovolj, da bi lahko dostojno preživljali vse družinske člane.Revščina je bila tako velika, da se je morala mati Rozi skupaj z drugimi ženskami iz vasi odpraviti na delo v Francijo. Tam je delala na kmetiji in s svojim zaslužkom pomagala preživljati družino doma. Takšne odločitve so bile za prekmurske družine v tistem času težke, vendar pogosto nujne. Matere so zapuščale otroke, ne zato, ker bi si želele oditi, temveč zato, ker so jim hotele omogočiti boljše življenje. Med materino odsotnostjo je za otroke skrbel oče Alojzij starejši. Bil je strog mož, ki je od svojih otrok zahteval poslušnost in delo. Njegova jeza je bila včasih huda, vendar je imel najmlajši Lojz pri njem nekoliko poseben položaj. Kot najmlajšemu sinu mu je bilo marsikaj prihranjeno.

Iz otroštva mu je ostal tudi spomin na dogodek, ki bi ga skoraj stal življenja.Oče je znal kuhati dobro domače žganje, predvsem slivovko. Nekega dne je po končani kuhi odvrgel še vroče slive. Osem- ali devetletni Lojze je po nesreči padel nanje in se hudo opekel. Njegovi kriki so priklicali sosede, ki so mu priskočili na pomoč. Ker je pravkar deževalo, so ga položili v bližnjo lužo, da bi mu ohladili opekline.

Poškodbe so bile tako hude, da so mnogi dvomili, ali bo deček preživel.Ko se je mati Rozi vrnila z dela v Franciji, so jo že ob prihodu z vlaka ljudje spraševali, ali je njen sin še živ. Lahko si predstavljamo njeno stisko, ko je izvedela, kaj se je zgodilo med njeno odsotnostjo.Toda Lojze je preživel. Že kot otrok je pokazal trdoživost, ki ga je spremljala vse življenje.

Namesto otroških iger – delo s konji

Ko je bil star komaj enajst let, mu je umrl oče. Družina je izgubila pomembno oporo, njene življenjske razmere pa so postale še težje.Da bi pomagal pri preživljanju, so Lojzeta poslali služit k domačemu duhovniku. Njegova naloga je bila skrb za konje in prevažanje duhovnika s konjsko vprego.

To ni bila lahka služba. Na voljo je moral biti podnevi in ponoči, ob lepem vremenu, dežju ali snegu. Kadar ga je duhovnik potreboval, je moral pripraviti konje in se odpraviti na pot.Toda Lojze je imel živali rad, še posebno konje, zato mu je bilo delo kljub naporom pri srcu.

Za svoje delo ni prejemal denarja. Plačilo je dobival v vrečah pšenice in krompirja, ki jih je prinašal domov. Za družino je bila ta hrana dragocena in je pomagala, da so lažje preživeli.Tako je Lojze že zelo zgodaj spoznal, da si je treba za vsak kos kruha prizadevati. Otroštvo se je zanj končalo mnogo prej kot za današnje otroke.

Iskanje boljšega življenja

Ko je nekoliko odrasel, se je pridružil bratu Karlu, ki je delal v gradbeništvu. Skupaj sta potovala po Sloveniji in iskala priložnostna gradbena dela. Kjer se je ponudila možnost zaslužka, sta poprijela za delo.Lojze je nekaj časa iskal delo tudi v Avstriji, kjer je živel njegov brat Viktor.Toda vedno bolj je čutil, da si želi drugačnega življenja. Ni hotel ostati na majhni domači kmetiji in se vse življenje bojevati za skromen pridelek. Prav tako ni želel sprejeti ženitnega načrta, ki mu ga je pripravila mati. Ta je namreč že izbrala primerno dekle iz sosedstva, s katerim naj bi si ustvaril družino.

Lojze pa je imel svoje načrte.Leta 1968, ko je bil star petintrideset let, je sprejel odločitev, ki je njegovo življenje za vedno spremenila. Odpravil se je v Avstralijo.Za človeka, ki je odraščal v skromni prekmurski vasi, je bil to velik korak. Za seboj je pustil domačo pokrajino, sorodnike, prijatelje in znani svet. Pred njim je bila daljna dežela, v kateri si bo moral vse ustvariti znova.

Iz Bonegille v slovenski Kew

Po prihodu v Avstralijo so Lojzeta napotili v sprejemni center za priseljence Bonegilla v zvezni državi Viktoriji. Skozi ta center je po drugi svetovni vojni šlo veliko evropskih priseljencev, med njimi tudi številni Slovenci.Za novo prišleke, ki niso poznali jezika, dežele in njenih navad, so bili prvi dnevi pogosto težki.Toda Lojze je imel srečo. Pomagal mu je slovenski duhovnik pater Bazilij, ki ga je pripeljal iz Bonegille v Baragov dom v melbournskem predmestju Kew.Baragov dom je bil za številne slovenske priseljence mnogo več kot le začasno bivališče. Bil je kraj, kjer so našli rojake, nasvet, prijateljsko besedo in pomoč pri prvih korakih v novem okolju.

Pater Bazilij je Lojzetu pomagal tudi pri iskanju zaposlitve v gradbeništvu.ojze je delo dobro poznal že iz Slovenije. Bil je spreten, delaven in vztrajen. Kmalu se je znašel v novem okolju, začel služiti in varčevati.Sčasoma je kupil hišo v Kewju in ustanovil lastno gradbeno podjetje. Njegovo podjetje je bilo uspešno, sam pa je bil upravičeno ponosen na vse, kar je dosegel.

Iz revnega kmečkega dečka, ki je nekoč za vrečo krompirja vozil duhovnika s konjsko vprego, je postal samostojen in uspešen podjetnik.Ta življenjski uspeh mu je veliko pomenil. Ni mu bil podarjen. Ustvaril si ga je z lastnimi rokami.Lojze je imel rad lepe hiše, saj so bile povezane z njegovim poklicem, posebno veselje pa so mu predstavljali avtomobili. Med njimi je najbolj občudoval mercedese, ki so bili zanj tudi simbol uspeha in življenjskega napredka.

Ljubezen, ki je prišla v zrelih letih

Človek lahko v življenju doseže veliko, a mu še vedno nekaj manjka.Lojzetu je usoda najlepše presenečenje pripravila šele v poznih letih.Konec leta 2001 je spoznal Marijo. Med njima je takoj preskočila iskra. Kot je pozneje pripovedovala Marijina nečakinja Michelle Rassias, je bila to ljubezen na prvi pogled.Tri leta pozneje sta se poročila.

Lojze je bil tedaj že v sedemdesetih letih, toda za ljubezen nikoli ni prepozno. Z Marijo sta začela novo, lepo obdobje skupnega življenja.Lojze se je izkazal kot prijazen, pozoren in vedno pripravljen pomagati. Bil je človek, ki ni znal sedeti križem rok. Rad je kaj popravil, izdelal ali uredil. Če je kdo potreboval pomoč pri hiši, je z veseljem poprijel za orodje.

Veselje mu je prinašala tudi glasba. Igral je harmoniko in klaviature, najraje pa je poslušal slovenske melodije. Čeprav je večino odraslega življenja preživel v Avstraliji, je slovenska pesem v njegovem srcu ohranila posebno mesto.Zanimala ga je tudi sodobna tehnologija, zlasti računalniki. Toda kot se je Michelle hudomušno spominjala, je imel Lojze tehnologijo mnogo raje, kot je imela tehnologija njega. Računalnik mu je pogosto povzročal težave, zato je velikokrat poklical Michelle ali katerega drugega računalniškega poznavalca, naj mu pomaga.

Kljub vztrajnim poskusom se z računalniškimi skrivnostmi nikoli ni povsem spoprijateljilTa drobna značilnost lepo dopolnjuje njegovo podobo: bil je človek, ki se je rad učil novih stvari, četudi mu niso vedno šle od rok.

Skupaj po svetu, vedno z roko v roki

Lojze in Marija sta rada potovala. Obiskala sta Kanado, kjer sta živeli njegovi sestri Cilka in Micka, ter Avstrijo, kjer je živel brat Viktor. Vračala sta se tudi v Slovenijo, kjer so ju čakali sorodniki in spomini na domače kraje. Odpravljala sta se na križarjenja, avtobusne izlete in avtomoilska potovanja po različnih delih Avstralije.Toda najpomembnejše pri teh potovanjih niso bile znamenitosti in kraji, ki sta jih obiskala. Največ jima je pomenilo, da sta bila skupaj.Kdor ju je poznal, se spominja, kako sta se pogosto držala za roke. Drug drugemu sta rada ponavljala besede: »I love you.«Marija je za Lojzeta postala preprosto darling – draga.

Njuna navezanost je bila pristna in ganljiva. V letih, ko marsikdo že misli, da je najlepše življenjsko obdobje za njim, sta našla srečo v skupnih trenutkih in drobnih vsakdanjih pozornostih.

Ko je ljubezen postala vsakodnevna skrb

Približno dve leti pred smrtjo je Lojzeta zadela možganska kap.V enem samem trenutku se je življenje obeh zakoncev povsem spremenilo.Lojze je izgubil sposobnost hoje, govora in samostojnega hranjenja. Človek, ki je vse življenje delal, gradil hiše, vozil avtomobile, potoval in popravljal stvari, je nenadoma postal popolnoma odvisen od pomoči drugih.Ker vrnitev domov ni bila več mogoča, je moral ostati v ustanovi za oskrbo.Toda Marija ga ni zapustila.Vsak dan ga je obiskovala. Pomagala mu je pri hranjenju, ga brila, mu strigla lase in sedela ob njem. Skrbela je, da je bil urejen, negovan in da je čutil njeno bližino.Čeprav Lojze v zadnjih letih večinoma ni več odgovarjal na besede obiskovalcev, je ohranil nekaj, kar je bilo močnejše od bolezni.Vsak večer, ko se je Marija poslavljala, mu je rekla:

»I love you.«In Lojze, ki sicer skoraj ni več govoril, ji je jasno in razločno odgovoril:»I love you, too.« – »Tudi jaz te ljubim.«Prav ta prizor je najlepši in hkrati najbolj pretresljiv del njegove življenjske zgodbe.Možganska kap mu je odvzela hojo, govor in samostojnost. Ni pa mogla izbrisati ljubezni do žene.Tudi njegove zadnje življenjske trenutke so spremljale Marijine besede ljubezni. Preden je za vedno zaprl oči, je še slišal njen nežni »I love you«

.Slovo od Lojzeta

Alojzij – Lojze Kerec je umrl v petek, 26. aprila 2024, v starosti devetdesetih let, v ustanovi MannaCare – Cassia House v melbournskem predmestju Doncaster .Od njega so se svojci, prijatelji in rojaki poslovili v torek, 7. maja 2024, v slovenski cerkvi v Kewju, kjer je bila ob 12.30 maša zadušnica. Po maši so ga pokopali na pokopališču Templestowe.

Ob slovesu je njegova nečakinja Michelle Rassias obudila številne spomine na njegovo življenje. Spregovorila je o revnem otroštvu, težkih preizkušnjah, podjetniškem uspehu, veselju do glasbe in tehnologije, predvsem pa o njegovi prijaznosti in veliki ljubezni do Marije.Njene poslovilne besede so bile preproste in iskrene: pogrešali bodo njegov nasmeh, njegovo pripravljenost pomagati drugim, predvsem pa njega samega. Iskreno sožalje je ob njegovi smrti veljalo ženi Mariji, sestrama Cilki in Micki v Kanadi, sestri Angeli v Sloveniji ter vsem drugim sorodnikom in prijateljem.

Oddajte komentar