Predvsem Primorci so bili tisti, ki so avgusta 1925 ustanovili prvo slovensko kulturno društvo med našimi izseljenci v Argentini. Imenovalo se je “Delavsko kulturno društvo LJUDSKI ODER”. Ime je nosilo po Delavskem izobraževalnem društvu Ljudski oder, ki je v začetku prve svetovne vojne nastajal skoraj v vseh vaseh na Slovenskem Primorju (64) ter so se na tak način takrat branili pred raznorodovalno politiko italijanske države.
Podružnice Ljudskega odra na Primorskem so po vaseh in mestih delovale že ob prej ustanovljenih čitalnic in krožkov. Toda zaradi naprednejših idej so se mladi raje zbirali v Ljudskem odru kot drugod.
Tudi v Argentini, ki je takrat sprejemale vse narodnosti s spoštovanjem in jim prizanvala svobodo mišljenja in govora je bilo društvo LJUDSKI ODER odločujoč faktor v slovenski naselbini in pobudnik vseh skupnih nastopov in sodelovanja z drugimi slovenskimi društvi.
Idejni oče Ljudskega odra je bi Ivan Regent. Že v letih 1904-1905 je bil eden eden izmed ustanoviteljev in vodilnih odbornikov Ljudskega odra. Nikjer na slovenskem narodnem prostoru takrat ni bilo nobene organizacije, ki bi se tako posvetila prosvetljevanju delavstva, kot se je Ljudski oder. Nad njenim delovanjem se je navdušil tudi Ivan Cankar.
Leta 1923 je bil v Italiji prepovedan ves delavski tisk. Delovanje Ljudskega odra je bilo prepovedano. Številni kulturni domovi so bili opustošeni in požgani. Italijanska vlada je vedno močneje pritiskala na Slovence. Zaradi priseljevanje iz južne Italije se je še bolj povečala brezposelnost. Mnogi Slovenci so takrat odhajali v Jugoslavijo. Kjer pa so zaradi delovanja v naprednih društvih imeli težave. Prenekateri so občutili ostrino staro jugoslovanskega sitema. Nekateri so bili zaprti tudi v Sremski Mitrovici.
Šele nato so se začeli izseljevati v Brazilijo (zidarji iz Renč), manjše število v Urugvaj, največ pa v Argentino.
Ko so okoli leta 1923 pričeli prihajati v večjem številu so v začetku živeli v skupinah. Ker niso poznali jezika je tudi zaslužka bilo bolj malo. Ob sobotah in nedeljah zvečer so se zbirali v večjih družbah. Največ so se zbirali v bližini pristanišča. Le ta jim je na nek način predstavljal vez z domovino. In ob nekem takem sestanku sredi avgusta 1925 se je rodila misel za ustanovitev prvega slovenskega kulturnega društva med našimi izseljenci v Argentini.(sledi nadaljevanje)
Kovček 