Življenje in delo Slovencev po svetu- LJUDSKI ODER, Buenos Aires, Argentina (drugi del)
Aktivnost in aktualnost sta bili glavni značilnosti Ljudskega odra, ki
je deloval v 64 krajih in vaseh Primorske v začetku 20.stoletja. Le te so botrovale nastanku prvega slovenskega društva v Argentini- Delavsko kulturno društvo LJUDSKI ODER. Ustanovljeno je bilo 25 avgusta 1925 v Buenos Airesu. V tistem času so se člani, praviloma Primorci , zbirali v gostilnah Paternala, predela Buenos Airesa, kjer so živeli Slovenci, se povezovali in kulturno udejstvovali.
Pri pisanju pravil za društvo jim je pomagal Josip Tuntar- bivši delavski poslanec v italijanskem parlamentu. Prvi odbor ni imel predsednika. Za glavnega »funkcionarja« je bil izbran Franc Štekar. Ustanovni člani pa so bili še; Jožef Sfiligoj, Ivan Benedetič, Franc Karara, Alfred Prinčič, Franc Podgornik, Alojz Lojk, Franc Pahor, Alfonz Vuga in Anton Modernič.
V ulici Paz Soldan so si preuredili zasebno stanovanje v sedež društva. V tesnih prostorih so prirejali družabne večere, pa tudi krajše igrice. V kraju 17.000 kilometrov daleč od doma, brez telefona, TV, interneta so se zavedali, da je za njihovo kulturno delovanje prvenstvenega pomena knjižnica. Prve knjige so dobili od tistih izseljencev, ki so jih prinesli s seboj iz domovine in jih podarili društvu. Takratna Kraljevina Jugoslavija je sicer imela službe, ki so se ukvarjale z izseljenci po svetu. Toda cilji in delovanje tega novega društva kraljevini Jugoslavije niso bila po godu in zato niso dobili skorajda nobene pomoči. Knjige so jim poslali prijatelji in znanci od doma. Navkljub težavam pa je njihova knjižnica po 15 letih obstoja – 1940 štela že preko dva tisoč knjig.
V prvem letu delovanja je imel Ljudski oder podružnici v mestih Berisso in Darreguiz. Te podružnice so delovale le kratek čas, saj se je zaradi gospodarske krize večina članov selila za delom iz kraja v kraj.
V Cordobi (Argentina) je že nekaj časa obstajalo slovensko društvo »PROSVETNO DRUŠTVO«. Leta 1927 pa je le to sprejelo pravila Ljudskega odra in postalo njegova podružnica z imenoma ISKRA. To društvo je obstajalo do združitve v kasnejše društvo EDINOST,
Tri leta po nastanku je Ljudski oder začel izdajati DELAVSKI LIST, ki pa je v začetku 1930 zaradi ekonomskih razlogov prenehal izhajati. Nadomestil ga je DELAVSKI GLAS, ki pa prav tako ni izhajal dolgo časa. Šele kulturna revija NJIVA je bila prava nadomestilo za prejšnja časopisa. Izhajala je do leta 1943, ko pa je zaradi prepovedi države morala prenehati. In vse od takrat društvo ni imelo več svojega stalnega glasila oziroma časopisa.
Leta 1930 so ustanovili Mešani pevski zbor (dalje MPZ). V začetku ga je vodil Ciril Jekše. Po njegovem začasnem odhodu v Jugoslavijo pa je zbor vodil Franc Gomišček. Imeli so tudi tamburaški zbor ki ga je vodil Hektor Jekše. Pevski zbor so poučevali; Ubald Vrabec, Rudolf Kubilk, Viktor Saksida, Jakob Krebelj, Josip Samec, Nestor Škof, Milan Kaušič in ob koncu delovanja Danijel Lukač. Zbor je štel nekaj čez 40 pevcev in pevk, ki so redno prihajali na pevske vaje. Po končanem trdem vsakodnevnem delu po tovarnah, delavnicah so se morali usesti na »kolektivo« (javni prevoz) in se nekateri tudi eno uro dolgo voziti na vaje. In pozno ponoči nazaj. Toda vztrajali so . Priredili so več uspešnih samostojnih koncertov. Nastopili so tudi v čast prvega jugoslovanskega kontakta z Argentino po drugi svetovni vojni (25. septembra 1945).
Vzporedno z pevskim zborom so v društvu ustanovili tudi dramsko skupino. Prva njihova predstava je bil Jurčičev Domen in še mnoge druge. To je potrebno napisati tudi zaradi prevečkrat izkrivljene slike o položaju tako imenovane »ekonomske« primorske migracije. Namreč, vse prevečkrat, sedaj že 20 let se stalno govori o tej skupnosti, ki da ni bila dovolj kulturno aktivna. V tistem času so člani društva, čeprav mnogi oziroma večina ni imela končane slovenske šole, so ob težkem delu pripravili tudi tri Cankarjeve drame; Kralj na Betajnovi, Jakob Ruda ter Hlapec Jernej in njegova pravica. Zelo je bila uspešna tudi uprizoritev Jurčičevega desetega brata. Ob 15 letnici obstoja so uprizorili prvo dejanje Kreftove Velike puntarije. Že leta 1942 so uprizorili Tolstojevo vstajenje.
Ljudski oder je vseskozi v svoje delovanje vključeval tudi mlade. Imeli so mladinski odsek, ki so ga vodili ; najprej Slavko Škof pa Edvard Kralj, nato Albin Kralj, Mirko Babuder, Josip Samec, Anton Milost, Franc Gomišček, Pepca Kodelja in Rudi Guštin. Uprizarjanje iger je prineslo v slovensko skupnost . (glede na to , da so takrat živeli le v nekaterih predelih Buenos Airesa kot na primer ; Paternal in Villa Devoto lahko govorimo celo o naselbini) veliko razvedrila. Po vsakem nastopu pa se je okrepila tudi društvena blagajna. Potrebno je poudariti, da je hvaležno občinstvo s polnoštevilno udeležbo vzpodbujalo igralce k nadaljnjemu delovanju.
Pri režiranju je potrebno izpostaviti dva režiserja; Slavko Škofa- Savota, ki je dramsko skupino razvil v amatersko gledališče. Sam je bil režiser, igralec in odrski mojster. Njegovo delo je nadaljeval Rudolf Guštin, ki je z igrami Vstajenje in Velika puntarija pripeljal igralce do najvišjega nivoja amaterstva
Predvsem je treba omeniti, da so bili vsi igralci in tudi režiserji preprosti delavci in delavke, ki so nesebično žrtvovali svoj prosti čas, da bi nudili slovenskim izseljencem nekaj društvenega razvedrila. Odri so opravili plemenito nalogo, da je širša javnost spoznala velike ustvarjalce, pesnike in pisatelje. V velemestu kot je BA, z neštetimi gledališkimi dvoranami in kvalitetnimi igralci, ki so bila dostopna in vabljiva tudi za izseljence, so se naši ljudje raje odločali za obisk slovenskih predstav, kjer je zvenela slovenska pesem in beseda, ki je stokrat lepša samo zato, ker je izgovorjena v daljni tujini. Kdor tega ni poizkusil, težko razume kaj pravzaprav izseljenstvo sploh je.(sledi nadaljevanje).
Na levi sliki stavba v ulici Madonina 5 v Trstu kjer je bil delavski dom. In na desni sliki plakat odmevnega predavanja Ivana Cankarja v tem domu.
Kovček 