Svojim sorodnikom in prijateljem radi čestitamo. Če ti živijo blizu nas oziroma v Sloveniji nimamo veliko problemov. Težje je, če le-ti živijo daleč od nas »preko oceanov«. Toda tudi tu je izredno hiter razvoj komunikacij dosegel svoje. Dobesedno povezani smo s seboj, ne glede na, to kje živimo.
Včasih pa ni bilo tako. Še v 50 letih prejšnjega stoletja, so se obletnice rojstnih dnevov na primer načrtovale nekaj mesecev v naprej. Računalo se je, koliko dni potrebuje čestitka iz Avstralije na primer. Zelo natančno se je vedelo, kdaj se pošilja čestitko po ladijski poti in kdaj po letalski. Ne redki so primeri, ko so izseljenci planirali obisk stare domovine za obletnico, rojstva, poroke svojih domačih in temu prilagodili obisk domovine.
Mnogo izseljencev pa si takega načina izreka čestitk ni moglo privoščiti. Poleti 1956 je revija Rodna gruda pisala o primeru Mary Oblak iz Parme, Ohio v ZDA in njenemu praznovanju 7o obletnice: »Ko so na slavnostni dan bili zbrani slavljenka in njeni sorodniki, se je popoldne oglasil telefon in pri telefonu je bila slavljenkina sestra Ivanka Fajfar, ki je naravnost iz Škofje Loke čestitala sestri. Presenečenje je bilo popolno, kajti do sedaj sta vzdrževali stik le preko pisem. Za sporočanje nujnih zadev (največkrat smrti) se je uporabljal telegraf. Telefoniranje je bilo skorajda nemogoče. Posebej še z ZDA, da ne govorim o Avstraliji. Na med-kontinentalne telefonske razgovore se je moralo najavljati nekaj dni v naprej.

Zvezo s staro domovino je Mary Oblak priskrbela njena hčerka Mimi. S tem jo je zelo razveselila. Zanimivo je, da je takrat revija Rodna gruda tak način komentirala z besedami »…res domiseln, čeprav ne cenen način čestitanja…«

• ZDA